Cajhen, Rafael (1933–)

CAJHEN, Rafael, elektrotehnik (r. 30. 3. 1933, Ljubljana). Oče Rafael Cajhen, pivovar, mati Leopoldina Cajhen, r. Bajda, trgovska pomočnica. Žena Breda Cajhen, r. Koželj, kulturnopolitična funkcionarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Laškem in Celju, kjer je 1948 tudi zaključil šolanje na gimnaziji. Med drugo svetovno vojno je 1944–45 kot kurir sodeloval v NOB. Po maturi se je 1952 vpisal na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (FE UL). Diplomiral je 1957 na oddelku za energetiko ter prejel priznanje in nagrado Sveta za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije. Podiplomski študij (1960–62) je končal z magistrskim delom Študija regulacije števila vrtljajev trifaznega asinhronskega motorja z drsalnimi obroči s pomočjo enosmernega stroja, ki je električno povezan z rotorjem asinhronskega motorja s suhimi usmerniki. 1971 je doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani z disertacijo Prispevek k problematiki avtomatske regulacije hitrosti vrtenja v podsinhronizmu pri trifaznem asinhronskem motorju z drsnimi obroči s koristnim vračanjem električne energije v omrežje.

1957 je odšel na večmesečno strokovno izpopolnjevanje v Nemčijo v podjetji Bayerische Elektrizitätswerke v Altheim in AEG Stuttgart. Kot štipendist ustanove Alexander von Humboldt je bil v študijskem letu 1961/62 na tehniški visoki šoli v Stuttgartu, kjer je opravil specializacijo na področju regulacijske tehnike pri profesorju Andreasu Leonhardu. 1967 se je v okviru izmenjave med Skupnostjo jugoslovanskih akademij in ameriško akademijo znanosti tri mesece strokovno izpopolnjeval v ZDA na Case Institute v Clevelandu. 1968 je bil na krajšem študijskem izpopolnjevanju na univerzi v Cambridgeu v Veliki Britaniji.

Po zaključenem diplomskem študiju in vrnitvi s študijskega potovanja v Nemčiji se je zaposlil kot konstruktor transformatorjev v tovarni Jambor v Črnučah (1957–58). Spomladi 1958 je nastopil mesto asistenta na Katedri za električne stroje na FE UL in se začel ukvarjati z regulacijsko tehniko, tedaj povsem novo panogo. Po odsluženem vojaškem roku (1959–60) mu je bila v študijskem letu 1960/61 zaupana organizacija in izvedba pouka iz regulacijske tehnike na prvi in drugi stopnji študija na FE UL. 1961 je bil izvoljen za predavatelja za predmete iz regulacijske tehnike na Oddelku za energetiko in splošno elektrotehniko, 1963 pa je na istem oddelku dosegel naziv docenta. 1971 je bil izvoljen za izrednega in 1977 za rednega profesorja. 1973–76 je bil član univerzitetnega sveta Univerze v Ljubljani. Upokojil se je 1999.

1965 je bil pobudnik in nato vodja študija tretje stopnje Industrijski elektromotorski pogoni ter predavatelj za predmete s področja teorije regulacij. 1963–71 je predaval predmet Servoelementi oz. Dinamični procesi na tretji stopnji iz avtomatike na oddelku za elektroniko, od 1972 pa predmet Poglavja iz regulacije na tedanji tretji stopnji.

Kot honorarni profesor je 1959–61 sodeloval na Tehniški šoli za elektrotehniško stroko v Ljubljani, 1964–65 na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani, 1963–65 na Višji lesnoindustrijski šoli v Ljubljani, 1966–67 pa na Višji železniški šoli v Ljubljani. 1973 je bil izvoljen za honorarnega rednega profesorja na Visoki tehniški šoli v Mariboru.

Pripomogel je k vzpostavitvi prvega visokošolskega pouka iz avtomatske regulacije na FE UL ter nato še na Fakulteti za strojništvo in Visoki tehniški šoli v Mariboru. 1967 je izšel njegov učbenik Osnove regulacijske tehnike, ki so ga več kot trideset let uporabljale vse slovenske visoke in višje tehniške šole.

Bil je pobudnik, vodja in predavatelj za dva tečaja dopolnilnega izobraževanja ob delu, in sicer za Združene slovenske železarne (1974–76) in za Industrijsko montažno podjetje v Ljubljani. Poleg tega je okrog osemdeset delavcem iz proizvodnje predaval na dveh seminarjih o sodobnih elektronskih krmiljih v organizaciji Elektrotehniškega šolskega centra iz Nove Gorice, 1979–90 pa na FE UL še na devetih seminarjih na isto temo v okviru programa dopolnilnega izobraževanja za več kot 900 delavcev in strokovnjakov iz slovenskih industrijskih podjetij. V organizaciji Elektrotehniške zveze Slovenije je pripravil tudi več javnih strokovnih predavanj za njihove člane.

1962 je dosegel ustanovitev Laboratorija za regulacijsko tehniko na FE UL in ostal njegov predstojnik do upokojitve. Laboratorij je vzpostavil tesno strokovno sodelovanje z več kot osemdesetimi jugoslovanskimi partnerji in naročniki iz tovarn, inštitutov, bank, bolnišnic, računskih centrov, JLA itd. S številnimi sodelovanji z gospodarstvom je prispeval k razvoju napajalnih električnih sistemov, najprej z reguliranimi elektromehanskimi pretvorniki energije, kasneje pa s tiristorskimi oziroma tranzistorskimi pretvorniškimi vezji. Primer takega sistema je zahtevni trifazni napajalni sistem NFS (Network File System), ki ga je Cajhen projektiral in izdelal 1965. Sistem je za razliko od tedanjega omrežnega napajanja omogočal stabilno napajanje takratnih računalniških sistemov, s čimer je bila omogočena vzpostavitev številnih računalniških centrov v zgodnji fazi razvoja računalništva.

1965–68 je bil honorarni znanstveni svetovalec za področje regulacijske tehnike in vodja raziskovalne skupine za regulacijo električnih strojev na inštitutu Rade Končar v Zagrebu. 1968–77 je bil honorarni znanstveni svetovalec za avtomatsko regulacijo na Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani oziroma na raziskovalnem inštitutu ISKRE v Ljubljani. 1970–75 je bil vodja strokovnega odbora za celotno avtomatiko v Termoelektrarni (TE) Šoštanj III in IV ter član predsedstva TE Šoštanj IV.

1972–78 je bil predsednik strokovnega odbora področne raziskovalne skupnosti za avtomatiko ter podpredsednik izvršnega odbora področne raziskovalne skupnosti za avtomatiko, informatiko in računalništvo pri Raziskovalni skupnosti Slovenije. Ob tem je bil 1976–78 zastopnik Slovenije v medrepubliški komisiji za raziskovalno delo za elektroniko in elektroindustrijo, 1975–90 je bil član jugoslovanskega koordinacijskega odbora za posvetovanje o energetski elektroniki, 1980–85 pa član projektnega sveta pri Raziskovalni skupnosti Slovenije za krmiljenje in regulacije.

Ob pedagoškem in raziskovalnem delu je bil Cajhen tudi poslanec (delegat) v skupščini Socialistične republike Slovenije (1976–82), aktiven član Aerokluba Ljubljana in predsednik njegove modelarske sekcije (1975–90), predsednik (starešina) lovske družine v Laškem (1969–72) in nato osemnajst let gojitveni referent.

Rezultati njegovega dela so bili ovrednoteni s številnimi priznanji in nagradami: 1975 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za znanstveno delo s področja regulacijske tehnike, 1976 pa nagrado Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in izpopolnitve. 1980 je od Jugoslovanskega združenja za regulacije, merjenje in avtomatizacijo (JUREMA) prejel priznanje za prispevek k napredku meritev, avtomatizacije in kibernetike. 1984 je prejel nagrado Milana Vidmarja za pedagoško delo, 1993 pa s sodelavci nagrado RS za znanstvenoraziskovalno delo. Univerza v Ljubljani mu je 2000 podelila naziv zaslužni profesor.