Bremšak, France (1923–1999)

BREMŠAK, France, elektroinženir (r. 27. 10. 1923, Kamnik; u. 16. 6. 1999, Ljubljana, pokopan v Kamniku). Oče Franc Bremšak, trafikant, mati Marija Bremšak, r. Galjot.

Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Ljubljani in od 1942 v Celovcu. 1944 je odšel v NOV, kjer je ostal do osvoboditve. 1945 je postal sekretar Mestnega odbora OF v Kamniku. Maturiral je 1945 v Ljubljani in se jeseni 1946 vpisal na Oddelek za elektrotehniko Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Strokovno delo je začel 1949 kot pomožni asistent na Fizikalnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Diplomiral je 1952. Zaposlil se je konec 1951 na Nuklearnem inštitutu Jožef Stefan (danes Institut Jožef Stefan, IJS), bil izvoljen za asistenta ter prevzel organizacijo in vodenje Elektronskega laboratorija. 1954 je odšel na strokovno izpopolnjevanje na Inštitut za uporabno fiziko v Baslu (Švica), 1956 pa na študij dinamičnega obnašanja in regulacije nuklearnih reaktorjev na univerzo Michigan (Ann Arbor, ZDA). Po vrnitvi je ponovno prevzel vodenje omenjenega laboratorija. 1956 je bil izvoljen za strokovnega sodelavca. 1959 je postal višji strokovni sodelavec in načelnik Oddelka za elektroniko na IJS. 1965 je moral zaradi bolezni prekiniti delo. Kot honorarni sodelavec je kasneje prevzel le predstojništvo Odseka za analogne računalnike in servomehanizme na IJS, kjer je do 1968 potekalo tudi njegovo raziskovalno delo. 1962 je začel honorarno predavati na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (FE UL). 1963 je bil habilitiran za docenta in se redno zaposlil na FE UL, kjer je ustanovil Laboratorij za analogno in hibridno računanje. V tistem času je dve leti predaval tudi na elektrotehnični fakulteti (EFS) v Splitu ter na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani (FNT UL). Doktoriral je 1971 na FE UL z disertacijo Optimalna regulacija nuklearnih reaktorjev. 1972 je postal izredni, 1977 pa redni profesor. Vseskozi je bil predstojnik laboratorija na FE UL, ki se je 1975 preimenoval v Laboratorij za analogno in hibridno računanje in avtomatsko regulacijo. Od 1979 je bil štiri leta tudi predstojnik Katedre za sisteme, avtomatiko in kibernetiko. Aktivno je sodeloval v organih FE UL, Univerze v Ljubljani in Raziskovalne skupnosti Slovenije. Upokojil se je 1992 in do smrti ostal v stikih s skupinami iz laboratorijev, ki jih je ustanovil in vodil na IJS in FE UL.

Njegova raziskovalna področja so bila predvsem vodenje nuklearnih reaktorjev in spremljajoča oprema, simulacija na analognih, hibridnih in digitalnih računalnikih ter z njo neločljivo povezano matematično modeliranje s poudarkom na vodenju dinamičnih sistemov. To so področja, ki so ob uporabi sistemskega pristopa k reševanju problemov uporabna v tehniških in naravoslovnih znanostih, pa tudi na netehniških področjih, pri čemer imajo izrazit interdisciplinarni značaj.

Svoje delo je začel z razvojem visokofrekvenčnih ionskih izvorov. Kasneje je vodil razvoj celotnega spektra instrumentov za meritve v nuklearni fiziki, radiološko zaščito in nuklearne reaktorje. To so bili različni števci in ojačevalniki, ionizacijski merilnik, enokanalni diferencialni analizator, scintilacijski spektrometer, visokonapetostni stabiliziran usmernik, usmernik za elektroforezo, sinhronska ura, sunkovni kalibrator, merilnik obratov, merilnik kratkih časov z ustreznim impulznim generatorjem itd.

Na izpopolnjevanjih v tujini je ob teoriji, vodenju in instrumentalni opremi nuklearnih reaktorjev študiral tudi teorijo servomehanizmov ter simulacijo na analognih in digitalnih računalnikih.

Vodil je razvoj in izdelavo analognega računalnika ter raznih instrumentov za potrebe IJS, pa tudi za potrebe JLA. 1957–59 razviti splošnonamenski analogni računalniški sistem je bil po zasnovi in zmogljivostih med redkimi v Evropi ter med zgodnejšimi tudi v svetovnem merilu. V celoti je bil plod domačega znanja in je pomenil za tiste čase vrhunski tehnološki dosežek. Vseboval je štiriinštirideset operacijskih ojačevalnikov, od katerih so jih osemindvajset uporabljali za integratorje, ki predstavljajo osnovno operacijo pri reševanju diferencialnih enačb višjih redov z zaporednim integriranjem. Druge operacijske ojačevalnike so uporabljali kot seštevalnike, množilnike, funkcijske generatorje itd. Krmilna enota in različne enote za prikazovanje rezultatov so omogočale simulacijo kompleksnih matematičnih modelov. Našteta oprema ima nedvomno veliko znanstvenoraziskovalno, razvojno-realizacijsko in zgodovinsko vrednost.

1968–70 je vodil razvoj operacijskega ojačevalnika v integrirani tehniki za Francosko atomsko komisijo.

Bil je pionir na številnih področjih uporabe sistemske teorije v Sloveniji, kot so digitalna simulacija dinamičnih sistemov, simulacija naključnih procesov, identifikacija sistemov, adaptivno, optimalno in multivariabilno vodenje, veliki sistemi, uporaba identifikacijskih metod v medicinski diagnostiki, simulacija dinamike vodovodnih sistemov, simulacija biofarmacevtskih procesov, matematično modeliranje in simulacija ekonomskih sistemov, simulacija in vodenje destilacijskih kolon, simulacija dinamičnih sistemov v naftovodih, računalniško podprto načrtovanje sistemov vodenja, matematično modeliranje in vodenje procesa zgorevanja itd.

Na univerzitetnem študiju FE UL je predaval predmete: Analogni računalniki in elektromehanski sistemi, Industrijski ojačevalniki, Servomehanizmi, Analogni računalniki, Servosistemi I in II, Uporaba analognega računalnika, Analogno in hibridno računanje, Simulacija sistemov, Zvezni regulacijski sistemi, Simulacija zveznih in diskretnih sistemov, Regulacije I in II, Simulacije in Teorija regulacij.

Prejel je več nagrad in priznanj: 1945 red zaslug za narod s srebrno zvezdo in medaljo za hrabrost, 1971 nagrado Sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in izboljšave, 1971 nagrado dr. Vratislava Bedjaniča za doktorat, 1977 nagrado Sklada Borisa Kidriča za dosežke na področjih sistemske teorije, avtomatske regulacije in računalniške simulacije, 1979 red dela z zlatim vencem, 1986 Vidmarjevo nagrado za pedagoško delo na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, 1990 je s sodelavci prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za dosežke na področjih matematičnega modeliranja in računalniške simulacije v farmakokinetiki, 1990 red zaslug za narod s srebrnimi žarki. Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani je postal 1992, zaslužni znanstvenik IJS pa 1994. Imenovan je bil tudi za častnega člana Društva avtomatikov Slovenije, Slovenskega društva za simulacijo in modeliranje (1998) ter Elektrotehniške zveze Slovenije.