Cigoj, Stojan (1920–1989)

CIGOJ, Stojan, pravnik (r. 27. 6. 1920, Strnišče; u. 19. 9. 1989, Ljubljana). Oče Karel Cigoj, policijski komisar, mati Ana Cigoj, r. Topf.

Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Ljubljani. 1938 se je vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je 1942 diplomiral, 1943 pa je bil promoviran za doktorja prava. Po končanem študiju je najprej služboval kot notarski pripravnik, nato je bil zaposlen na Glavni carinarnici v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa je deloval kot tajnik in kasneje kot sodnik pri okrajnem sodišču v Ljubljani. Od tam so ga premestili k Mestnemu ljudskemu odboru v Ljubljani. 1950–51 je bil zaposlen kot asistent na ljubljanski pravni fakulteti, zatem je odslužil vojaški rok ter se zaposlil na Zavodu za socialno zavarovanje LRS in pri Ljudskem odboru okraja Kranj in Ljubljana.

Strokovno se je izpopolnjeval v Franciji (Nancy, 1958), kjer je pridobil diplomo Evropskega univerzitetnega centra, kot štipendist Unesca (tri mesece 1959–60) v Angliji in Švici ter kot Fordov štipendist 1962–63 v ZDA.

1955 je bil izvoljen za strokovnega sodelavca pri civilnem oddelku pravno-ekonomske fakultete. 1957 je postal docent, 1961 izredni in 1966 redni profesor za civilno in mednarodno zasebno pravo. 1983 je bil izvoljen za dopisnega (izrednega), 1987 pa za rednega člana SAZU.

1967–69 je bil dekan Pravne fakultete v Ljubljani, 1973–75 pa predsednik fakultetnega sveta. Več let je bil tudi predsednik komisije za družbene vede za podelitev nagrad Kidričevega sklada in Kidričevih nagrad.

Tvorno se je udeleževal mnogih znanstvenih konferenc in posvetovanj. Kot jugoslovanski delegat je 1970 sodeloval na več haaških konferencah o kolizijskem pravu (1977) in pri pripravah za mednarodno konferenco o nuklearni energiji na Dunaju v okviru mednarodne atomske agencije. Doma je bil zelo aktiven tudi na zakonodajnem področju. V zakonodajni komisiji zvezne skupščine je sodeloval z elaborati pri pripravi več zakonov s civilnopravnega področja. Njegov vpliv in ideje so bili še posebej vidni pri Zakonu o obligacijskih razmerjih in Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu.

Cigoj je bil dejaven tudi v sodni praksi. Poleg sodniškega staža, ki je bil zaradi njegove pokončne drže zelo kratek, je bil kasneje sodnik porotnik pri Višjem gospodarskem sodišču v Ljubljani, arbiter zunanjetrgovinske arbitraže pri Gospodarski zbornici v Beogradu in arbiter pri mednarodni arbitraži o investicijah v Washingtonu.

Cigojev opus je po eni strani izjemno obsežen, po drugi pa raznolik, saj je posegal na različna pravna področja in je poleg obligacijskega prava zajemal tudi splošna pravno-teoretična vprašanja, gospodarsko pravo in procesne vidike problemov. Med njegovimi knjigami so tudi monumentalna dela, npr. Komentar obligacijskih razmerij v štirih delih, Obligacije (sistem obligacijskega prava), Odškodninsko pravo Jugoslavije, Nuklearno odškodninsko pravo, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, Pomorsko pravo Jugoslavije v dveh delih (1974–75).

Objavljal je v revijah Ljudski pravnik, Pravnik, Zborniku znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani in reviji Združeno delo (današnje Podjetje in delo). Objavljal je tudi v takratnih jugoslovanskih revijah (Jugoslovenska revija za međunarodno pravo, Arhiv za pravne i društvene nauke, Anali Pravnog fakulteta u Beogradu, Osiguranje i privreda, Turizam, Pomorski zbornik, Spoljnotrgovinska arbitraža, Pomorstvo, Zbornik PF u Zagrebu, Mornarički glasnik, Godišnjak PF u Sarajevu, Strani pravni život, Privreda i pravo, Godišnjak PF u Banjaluci) in v tujini (v nemških, avstrijskih, italijanskih, nizozemskih, francoskih in ameriških znanstvenih publikacijah).

Cigoj je dobre prakse iz tujine skušal prinesti v domači pravni red, zlasti to velja za pravo varstva okolja, nuklearno pravo, varstvo potrošnikov, producentsko odgovornost. Vodilna nit njegovega razumevanja prava je problematika razmerja med moralo in pravom. Izhajal je iz spoznanja, da je treba v primeru, ko bi zapisana pravna norma ob svoji uporabi kršila načela etike, »dati načelu nravnosti prednost pred pravnimi pravili«. Za enega poglavitnih elementov morale je štel pravičnost in na to vrednoto se je opiral pri številnih vprašanjih. Tako se je na primer zavzemal za varstvo oškodovanca oziroma prikrajšanca, za valorizacijo v času velike inflacije. Tudi na področju mednarodnega zasebnega prava se je zavzemal za pravične rešitve, ki naj bi predvsem varovale šibkejšo stranko. Druga značilnost njegovega dela je problemski pristop. Vsa njegova dela so bogato podprta s tujimi in domačimi teoretičnimi deli ter z judikaturo, ki ji je kot teoretik pripisoval podoben pomen, kot ga ima v anglosaških pravnih sistemih. Široko poznavanje tujih pravnih sistemov je bilo podlaga za njegovo poglobljeno primerjalno analizo, na podlagi katere je prikazal prednosti in slabosti različnih rešitev, tehtal med njimi in se zavzel za tisto, ki jo je imel za najprimernejšo.

Bil je tudi odličen retorik in profesor: pritegoval je s teoretično analizo praktičnih primerov in vpeljeval nove metode dela s študenti.

Cigoj je 1941-66 tudi prevajal dramske tekste za gledališče in radio, iz francoščine, italijanščine in angleščine (Alfred Gehry, André Roussin, Eduardo de Filippo, Jean Anouilh, Pierre Barillet, Jean-Pierre Grédy, George Bernard Shaw, Alfred Musset, André Birabeau, Marc Camoletti).

Nagrajen je bil z redom dela z zlatim vencem (1969), redom republike s srebrnim vencem (1980), nagrado Kidričevega sklada (1973) za delo Odškodninsko pravo Jugoslavije, za Veliki komentar obligacijskega prava pa je dobil nagrado Uradnega lista SFRJ (1986) za najboljše delo s področja pravnih znanosti, objavljeno v SFRJ v 1984/85, in Kidričevo nagrado (1988).