Cvetko, Vladimir (1910–1988)

CVETKO, Vladimir, učitelj, urednik, strokovni pisec (r. 4. 1. 1910, Vučja vas; u. 10. 7. 1988, Ljubljana). Oče Frančišek Cvetko, učitelj, mati Alojzija Cvetko, r. Freuensfeld, učiteljica. Stric Josip Frauenfeld Radinski, pesnik, brata Dragotin Cvetko, muzikolog, in Ciril Cvetko, dirigent, publicist, skladatelj, pedagog. Nečakinja Varja Cvetko Orešnik, jezikoslovka, univerzitetna profesorica, nečak Igor Cvetko, etnomuzikolog, lutkar, ilustrator.

Osnovno šolo je obiskoval v Vučji vasi (1917–21), prvi razred državne realke v Mariboru (1921/22), drugi in tretji razred meščanske šole v Ljutomeru (1922–24), državno moško učiteljišče v Mariboru (1924–29). Maturiral je 1929, strokovni izpit je opravil 1932.

Služboval je od 1929 v Vuzenici in postal 1937 šolski upravitelj. V začetku druge svetovne vojne 1941 so ga Nemci z družino izselili v Bosno, kjer je 1943 odšel v partizane in tam ostal do osvoboditve. 1945 je postal okrajni šolski nadzornik za okraj Maribor mesto. 1946–49 je vodil učiteljske tečaje. 1949 je prišel v Ljubljano, kjer je bil vodja šolske inšpekcije pri Mestnem ljudskem odboru. 1957 je postal direktor Zavoda za proučevanje šolstva (sedaj Zavod za šolstvo) in ga vodil osem let (do 1966).

Napisal je številne članke, ki jih je objavljal predvsem v Popotniku, Sodobni pedagogiki, Prosvetnem delavcu, Naših razgledih in tudi drugod. Obravnaval je vzgojna vprašanja, odnose med domom in šolo, življenje otrok in mladostnikov, izobraževanje učiteljstva, šolsko reformo, nove učne načrte za osnovne šole, ocenjevanje in učne uspehe ter šolstvo v Jugoslaviji in tujini.

Bil je član Zveze pedagoških društev Slovenije, od 1958 član uredniškega odbora Sodobne pedagogike, 1961–85 pa njen odgovorni urednik. Sodeloval je pri ustanavljanju Zveze prijateljev mladine in bil 1951–55 urednik revije Mladi svet, ki se je kasneje preimenovala v Otrok in družina.

Za svoje delo je prejel več visokih državnih odlikovanj, 1958 ga je Republiški sekretariat za šolstvo SRS za izredne zasluge na področju pedagoške teorije in prakse imenoval za pedagoškega in upravnega svetnika. Žagarjevo nagrado je prejel 1967.