Coppo, Pietro (med 1469 in 1470–med 1555 in 1556)

COPPO [kópo], Pietro (Peter Coppo, Petrus Coppus, Petar Kopić), kartograf, geograf, občinski politik (r. druga polovica 1469 ali prva polovica 1470, Benetke, Italija; u. med 1. 12. 1555 in 29. 1. 1556, Izola). Oče Marco Coppo, grajski upravnik.

Družina je izhajala iz mesteca Caorle ob obali Jadranskega morja, vzhodno od Benetk. Bila je ena najuglednejših beneških plemiških družin, članica Velikega sveta Beneške republike. Iz družine Coppo je bilo več županov in grajskih upraviteljev. Pietrov oče Marco Coppo je bil 1471‒72 upravnik Muhovega gradu (Castello di Moccò) v Dolini/San Dorligo della Valle pri Trstu. V beneški politični vrh pa se družina ‒ najverjetneje zaradi premajhnega premoženja ‒ ni nikoli povzpela.

V Benetkah je Coppo študiral geografijo in druge znanosti. Tri leta je bil njegov učitelj Marcantonio Sabellico, eden velikih humanistov tistega časa. Po pričevanju izolskega duhovnika Giovannija Thamarja (1581) je med študijem prebral tudi dela rimskega naravoslovca in geografa Plinija Starejšega, kar je pomembno vplivalo na njegovo nadaljnje delo. Po študiju je veliko potoval, spoznal je Italijo in velik del Sredozemlja. Bil je v tesnih stikih z rimskim humanistom Pomponijem Letom. Beneškega poslanika Pietra Trevisana je spremljal v Lombardijo, 1493‒95 tudi v Neapelj. Šest let je preživel na Kreti, kjer je bil beneški upravitelj njegov sorodnik. Po vrnitvi v domovino se je, najverjetneje zaradi pomanjkanja sredstev, preživljal z opravljanjem službe podestatovega pisarja za različne komune. Tako je prišel tudi v Izolo, ki je postala njegovo stalno bivališče.

Datum njegovega prihoda ni znan, znano pa je, da se je januarja 1499 poročil s Colotto di Ugo, hčerko Cada di Uga iz plemenite in premožne izolske družine, ki je 1459 po posredovanju tedanjega beneškega doža Pasquala Malipiera vstopila v izolski mestni svet. Opravljal je službo notarja in kot ugleden meščan Izolo večkrat zastopal pri beneškem dožu.

Konec 1505 je v Benetkah uspešno zagovarjal pravice Izole do posebnih koncesij. To mu je 1506 prineslo državljanstvo in položaj svetnika. Izola je bila v tistem času mestna občina z avtonomno ureditvijo in mestnimi organi oblasti. Vodile so jo ugledne patricijske družine, med katerimi je bila tudi družina Pietra Coppe, o čemer pričajo ohranjeni arhivski viri. Te družine so imele v lasti večji del premičnin in nepremičnin. Najpomembnejši znak bogastva, ugleda in politične moči je bilo lastništvo zemljišč in poslopij. Pomembne službe v mestni upravi je opravljal 1511–53. 1536 je skupaj z Nicolòjem Manzuolijem vodil dela pri poglabljanju izolskega pristanišča in izgradnji novega pomola. 1546 je skupaj z Dominicom Carlinom v Benetkah ponovno izposloval potrditev privilegijev in nove koncesije za Izolo.

Številne dejavnosti, ki jih je opravljal za mesto, mu niso dovoljevale, da bi se že prej lotil kartografskega in zemljepisnega dela, ki ga je zapisalo v zgodovino svetovne kartografije. Njegova dela, ki so nastajala v Izoli, so v rokopisni ali tiskani obliki prišla v javnost šele po njegovem petdesetem letu. Coppov ohranjeni opus vsebuje štiri dela: De toto orbe (1518–20), De summa totius orbis (1524–26), Portolano (1528) in Del sito de Listria (1529, 1540).

Njegovo prvo in najobsežnejše delo je znamenita kozmografija in atlas De toto orbe (1520). Vključuje rokopis in dvaindvajset ročno izrisanih zemljevidov. Besedilo je razdeljeno na štiri poglavja. Uvodno je namenjeno obči geografiji, kozmografiji in geocentričnemu sistemu, drugo je posvečeno Evropi, tretje Afriki in četrto Aziji. Po mnenju nekaterih kartografov spada med prve poizkuse združevanja zemljevidov v knjižno obliko. Zemljevidi ponazarjajo geocentrični sistem, zemljevid sveta ali planiglob z Ameriko na zahodu in Japonsko na vzhodu, vzhodno Azijo, Iberski polotok, Italijo, Grčijo, Kreto, severno in severozahodno Afriko, srednjo in južno Afriko, Malo Azijo s Ciprom, Sveto deželo, severno Evropo z Britanskim otočjem in Francijo, zahodno Azijo s Kaspijskim jezerom, Perzijskim zalivom in severno Indijo ter jugovzhodno Azijo z otokom Javo. Posebno zanimiv je kartografski prikaz Amerike, takrat komajda odkrite celine, ki je imela tedaj status vojaške skrivnosti. Do podatkov o tej celini in grobi obliki njene obale je prišel z dopisovanjem s portugalskimi geografi. Na portugalskih virih najverjetneje temeljijo tudi kartografski prikazi Afrike. Rokopisni kodeks hranijo v bolonjski Biblioteca comunale dell’ Archiginnasio.

Njegovo drugo delo De summa totius orbis je povzetek kozmografije. Ohranjeno je v treh rokopisnih kodeksih v Benetkah, Parizu in Piranu. Na zemljevidih je več kartografskih dopolnitev ter popravkov imen naselij in pokrajin. Vključeni so tudi natančnejši zemljevidi Sredozemlja, srednje in južne Italije s Sicilijo in Sardinijo, zahodne obale Jadranskega morja, Istre ter navigacijski zemljevid Jadranskega morja. Zemljevidi so bili izdelani v lesorezni tehniki in tiskani.

Zemljevid Istre (1525) je najstarejši ohranjeni zemljevid polotoka. Coppo ga je ustvarjal na način, ki je bil tedaj edini možen – obplul je istrsko obalo, pozneje pa prehodil še notranjost polotoka. Ob tem je zbiral tudi toponimske, etnografske in geografske podatke o pokrajini, tudi zunaj meja Beneške republike. Zemljevid odlikuje zelo natančen prikaz obalne črte, mest in vasi, gradov, veleposestniških vil, mlinov, samostanov, cerkva, gostišč, solin, opekarn in izvirov. Zaradi uporabnosti, natančnosti in velikega števila topografskih podatkov je bil dolgo temelj poznejših kartografskih prikazov Istre in soseščine. 1573 ga je Abraham Ortelius uporabil in vključil v tretjo dopolnjeno nemško izdajo svojega znamenitega dela Theatrum orbis terrarum, prve strokovne zbirke kartografskega gradiva.

Njegovo tretje veliko delo je navigacijski priročnik Portolano, ki podrobno opisuje pristanišča, morske poti in plovne razdalje. Dve tiskani knjižici sta se ohranili v Benetkah in Londonu, dva rokopisa pa v Parizu in Piranu. Planiglob tokrat vključuje natančnejši prikaz Amerike.

Coppov veliki kartografski opus zaključuje delo Del sito de Listria, 1540 natisnjeno v Benetkah. Knjižici je dodal zemljevid polotoka, v njej pa je opisal istrsko pokrajino in njeno prebivalstvo. Pri raziskovanju notranjosti Istre in zaledja je prišel do pravilnega sklepa, da je Timav nadaljevanje ponikalnice Reke.

Coppo je zapustil prvi opis takrat znanega sveta, neodvisno od Ptolemeja in ponatisa njegove Geografije iz 1477. Njegovo delo temelji na dobrem poznavanju antičnih piscev, vendar je vanj vgradil osebne izkušnje popotnika in raziskovalca. Njegove knjige so nastale v času, ko je veljalo prepričanje, da so za vse znanje o Zemlji dovolj dobra dela antičnih klasikov. Coppo je pripadal skupini učenjakov, ki so z lastnim raziskovanjem prišli do novih pogledov. Čeprav so njegovo delo uporabljali in navajali že prej, ga je iz pozabe potegnil šele Pietro Stancovich, ki je 1829 napisal in izdal biografije pomembnih Istranov.

Coppova dela so pogosto veljala za izgubljena, a so se ponovno pojavljala v različnih delih Evrope. Lesorezi, s pomočjo katerih je tiskal zemljevide, so bili najverjetneje uničeni v požaru izolskega arhiva na začetku 20. stoletja. Edini popoln atlas se je ohranil v Piranu in je od 1955 veljal za izgubljenega. 1982 ga je ravnatelj Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran Miroslav Pahor našel na podstrešju muzejske stavbe in ga dal restavrirati. 1986 je v Trstu izšel ponatis v italijanščini. Po njem sta v Izoli poimenovana trg in srednja šola.