Česen, Tomo (1959–)

ČESEN, Tomo (rojstno ime Tomislav Česen), športni plezalec, alpinist, trener (r. 5. 11. 1959, Kranj). Oče Stane Česen, tekstilni mojster, mati Ana Česen, r. Pangrič, delavka. Sinova Aleš Česen in Nejc Česen, alpinista.

Družina je živela v Stražišču pri Kranju, kjer je Česen obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nato nadaljeval na Gimnaziji Kranj. Po opravljeni maturi se je 1977 vpisal na študij slovenistike in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga ni zaključil, saj se je posvetil alpinizmu in plezanju. Zaposlil se je v Merkurju, kjer je 1980–81 opravljal delo skladiščnega delavca. 1981 do konca 1982 je služil vojaški rok. 1984–91 je kot samostojni obrtnik opravljal višinska dela. 1992–95 je bil zaposlen pri Športni zvezi Kranj kot vrhunski športnik. Nato je postal selektor mladinske reprezentance v športnem plezanju (1995–97) in vodja Komisije za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije (PZS; 1995–2011). 1997 je prevzel člansko reprezentanco, ki jo je vodil do 2005. Sedem let (1996–2003) je bil tudi trener Martine Čufar, ki je 2001 osvojila naslov svetovne prvakinje. Od 2010 se ukvarja z delom gorskega vodnika, 2011 pa se je zaposlil kot strokovni sodelavec PZS.

Nad športom se je navdušil že v mladosti. Ukvarjal se je z gimnastiko in postal slovenski srednješolski prvak v preskoku. Posvečal se je tudi atletiki, rokometu in alpskemu smučanju, ki ga je treniral dalj časa. 1975 se je vključil v alpinistično šolo Alpinističnega odseka (AO) Kranj in v dveh letih uspešno zaključil usposabljanje. Kasneje si je pridobil še izobrazbo alpinističnega inštruktorja (1984), inštruktorja športnega plezanja, gorskega vodnika (2010) in mednarodno licenco postavljavca tekmovalnih smeri, hkrati pa je odgovoren tudi za izpeljavo slovenskih državnih prvenstev v športnem plezanju. Tem dejavnostim se posveča tudi organizacijsko; 1988–89 je bil načelnik AO Kranj. Ukvarja se z organizacijo in vodenjem tekem svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju.

Vzpone je sprva opravljal v krogu vrstnikov, z bratom Markom pa je pričel plezati težje smeri. Bil je v navezi z Andrejem Štremfljem in Nejcem Zaplotnikom, pogosto pa je plezal tudi sam. Opravil je več kot 150 vzponov šeste težavnostne stopnje in bil član odprav v najvišja gorstva ‒ v Ande, Pamir, Karakorum, Himalajo. Med njegove največje dosežke štejemo prvo solo ponovitev smeri No siesta v Grandes Jorasses (Alpe, 1987), prvenstveni vzpon na Jalung Kang (Himalaja, 1985), 1986 vzpon na Broad Peak (8.051 m) v Karakorumu, nova smer do Rame v Južni steni K2, druge najvišje gore sveta (1986), prvenstveni solo vzpon prek severne stene Jannuja (Kumbakarne 7.710 m), za katerega so mu v Chamonixu podelili priznanje snežni lev za največji alpinistični dosežek v 1989. Enega izmed njegovih največjih podvigov pa predstavlja preplezanje južne stene Lhotseja (8.516 m) 1990 – t. i. vzpon za tretje tisočletje, ki pa je pri strokovni javnosti vzbudil dvome in celo zanikanje, ker ni bilo posnetkov z vrha. Očitki so povzročili, da se je Česen nekoliko umaknil iz medijev, a kljub temu nadaljeval s plezanjem na najvišji ravni. Tako je 1994 opravil prvo solo ponovitev smeri Ženska za nagrado (8a) v Bohinjski Beli, kar predstavlja njegov največji dosežek v športnem plezanju. 1996 se je od alpinističnega in plezalnega udejstvovanja na vrhunski ravni umaknil ter se pričel ukvarjati s trenersko in organizacijsko dejavnostjo. Poleg tega se ukvarja tudi s publicistiko. Za časopis Delo je pet let urejal rubriko Alpinistične novice, vodil je sedemnajst televizijskih oddaj o plezanju (nastale 1991–92, scenarist in režiser Matjaž Fištravec), urejal je plezalne vodnike (Plezališča Slovenije; Julijske Alpe; Kogel 2094 m) ter o tej temi tudi predaval. 1990 je napisal knjigo Sam. Delo je leto po izidu doživelo drugo izdajo, izšlo pa je še v Italiji in na Japonskem.

Za svoje dosežke je 1986 prejel Bloudkovo plaketo, 1989 Bloudkovo nagrado in red zaslug za narod z zlato zvezdo, 1990 je postal športnik Slovenije in častni občan Kranja. 2016 je prejel tudi medaljo za zasluge RS.