Črne, Slavko (1947–)

ČRNE, Slavko (vzdevek Slavc), atletski trener (r. 13. 2. 1947, Ljubljana). Oče Alojzij Črne, trgovec, mati Auguština Črne, r. Simončič, trgovka.

Osnovno šolo Spodnja Šiška v Ljubljani je obiskoval 1954–58, Osnovno šolo Franc Rozman Stane Šentvid pa 1958–62, nato je nadaljeval šolanje na Tehnični srednji šoli v Ljubljani (1962–63) in Elektrogospodarski šoli v Novi Gorici (1964–67). Izpit za trenerja atletike je opravil 1969. 1979 se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani (FŠ). 2002 je v Ljubljani opravil strokovni izpit za strokovne delavce na področju športa v Ljubljani. Delovna doba mu je pri Elektro Ljubljana začela teči med služenjem vojaškega roka (1967–69). Nato je bil zaposlen v podjetju Bagat Končar (1969–70), Avtotehni Ljubljana (1970–72), Zavarovalnici Maribor (1972–73), tovarni zaves Velana (1973–76), na Osnovni šoli Valentin Vodnik (1976–77), Ljubljanski območni atletski zvezi kot trener pri Atletskem klubu Olimpija (1977–80), Zvezi telesnokulturnih organizacij, zvezi športnih zvez Ljubljana (ZTKO ZŠDL, 1980–92) in pri Železničarskem atletskem klubu (ŽAK) Ljubljana (1993–2007).

Atletiko je spoznal in vzljubil med šolanjem v Novi Gorici (1964–67). Njegovo vodilo je bilo: z organizirano vadbo atletike spodbujati psihofizični razvoj mladostnikov z namenom, da posamezniki med njimi dosežejo vrhunske rezultate v evropskem in svetovnem merilu. Zavedal se je odgovornosti trenerja do mladostnika. Kot prostovoljni trener je 1969–74 delal v ŽAK Ljubljana. Zaradi zanimanja za vpliv športa na razvoj posameznika se je 1974 vpisal na FŠ in kmalu začel s poučevanjem telesne vzgoje na Osnovni šoli Valentin Vodnik. Črnetovemu trenerskemu uspehu je šlo na roko, da so ljubljanski atletski zanesenjaki v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja pod strokovnim vodstvom Rajka Židana naredili močan premik pri razvoju pionirske atletike, ločene za starost 10–12 in 13–15 let. Organizirali so atletiko na petinpetdesetih ljubljanskih osnovnih šolah, kjer so imeli odprta vrata telovadnic.

Črne je bil kot trener izjemno predan. V mladinski konkurenci sta pod njegovim vodstvom največji uspeh s srebrnima medaljama na mladinskem svetovnem prvenstvu (SP) 1990 dosegli Marjana Lužar v teku na 400 m z ovirami v Plovdivu (Bolgarija) z jugoslovanskim rekordom 56,74 sekunde in skakalka s palico Tina Šutej v Pekingu 2006 s preskočenimi 425 cm (uveljavila se je tudi v članski konkurenci). Pod njegovim vodstvom (2001–16) je dvakrat nastopila na olimpijskih igrah, na štirih SP na prostem, na enem v dvorani v finalu, na štirih evropskih prvenstvih (EP) na prostem, od tega trikrat v finalu, na štirih EP v dvoranah, od tega trikrat v finalu. Mdr. je treniral Matijo Šestaka (400 m) in Damjana Zlatnarja (110 m ovire).

Med trenersko kariero je kot predavatelj sodeloval s FŠ v Ljubljani in Združenjem atletskih trenerjev Slovenije (ZATS), za katere je pripravil številna strokovna predavanja. Bil je predsednik ZATS (1991–95), vodja organizacije 650 prostovoljcev za pomoč pri izvedbi mladinskega evropskega prvenstva MEP 97 v Ljubljani (1997), predsednik ŽAK Ljubljana (2000–07), predsednik Strokovnega sveta ŽAK Ljubljana (1978–88, 1992–2000), predsednik sindikata športnih delavcev Mestne občine Ljubljana (1990–98) in pomočnik direktorja Atletske zveze Slovenije (AZS, 1996–2000).

1984 je prejel Bloudkovo plaketo za trenersko in vzgojno delo v atletiki, AZS ga je 2012 razglasila za najuspešnejšega trenerja leta.