Čop, Joža (1893–1975)

ČOP, Joža, alpinist, gorski reševalec (r. 27. 3. 1893, Jesenice; u. 28. 6. 1975, Jesenice, pokopan na Planini pod Golico). Oče Anton Čop, delavec v železarni, mati Marija Čop, r. Markizeti. Nečak Jaka Čop, planinski fotograf.

Bil je sedmi od dvanajstih otrok, po štiriletnem osnovnem šolanju se je pri štirinajstih letih zaposlil v valjarni jeseniške železarne. Po koncu prve svetovne vojne se je pridružil borcem za severno mejo. Na začetku druge svetovne vojne je bil aretiran. Zaprt je bil v Celovcu, Begunjah in Šentvidu. Tirolski planinec in gorski vodnik Karl Franz je poskrbel, da so ga iz zapora izpustili in je lahko odšel v Ljubljano, kjer je nadaljeval z delom za OF. 1947 se je poročil z Marijo Hlebš iz Ljubljane, v zakonu pa sta se jima rodila dva otroka: Mojca in Joža. Družina je živela na Jesenicah, kjer je opravljal delo zankarja v jeseniški železarni. Upokojil se je 1953, od 1955 pa sta z ženo skrbela za Šlajmerjev dom v Vratih.

V gore je zahajal v prostem času. Tako je pri sedemnajstih letih pričel nositi hrano na planino Belščico in kasneje v Kadilnikovo kočo na vrhu Golice, kjer je bila nekaj časa oskrbnica njegova sestra Jerca. Plezati je začel 1921, naslednjega leta pa je skupaj z Janezom Kvedrom, Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem opravil prvo prvenstveno smer: slovenska smer z novima variantama. Bil je član jeseniške podružnice Turistovskega kluba (TK) Skala, ki mu je v obdobju 1939–40 tudi predsedoval. Od 1927 je plezal v t. i. zlati navezi z Miho Potočnikom in Stanetom Tominškom. Plezal je tudi z Miro Marko Debeljak, Pavlo Jesih, Matevžem Frelihom, Andrejem Moretom - Gandijem idr. Po prvi svetovni vojni je bil eden prvih, ki je pričel z zimskimi pristopi na slovenske gore. Plezal je v Julijskih Alpah, Zahodnih Alpah, Durmitorju, Matterhornu, Weisserhornu, Zinalrothornu, Mont Blancu, La Meije, Dolomitih, Weisbachhornu, Dachsteinu, Grossglocknerju ter tudi v albanskih gorah. Skupno je opravil okoli trideset prvenstvenih smeri, največji izziv pa mu je predstavljala Triglavska severna stena, predvsem njen nerazrešeni problem v Osrednjem stebru. Rešitev mu je uspela po koncu druge svetovne vojne v navezi s Pavlo Jesih. V steno sta vstopila 26. junija 1945, tretji dan je Pavla Jesih omagala, Joža Čop pa je smer izplezal in odšel po pomoč. Petega dne je tudi Pavla Jesih samostojno izplezala, reševalci pa so jo le varovali z vrvjo. S prvenstveno smerjo (Čop-Jesihova) in razrešitvijo zadnjega problema Stene sta postavila nov mejnik slovenskega alpinizma. Danes se steber imenuje Čopov steber. Skupno je v Severni triglavski steni opravil več kot 300 vzponov.

Več kot petdeset let je bil tudi gorski reševalec. V reševalnih akcijah je aktivno sodeloval 1923–60. Delo gorskega reševalca je pričel kot član TK Skala, saj so bili člani jeseniške podružnice včlanjeni v t. i. rešilno ekspedicijo, ki pomeni začetek Gorske reševalne službe (GRS) Jesenice. 1924 je tako kot skalaš sodeloval pri reševanju smrtno ponesrečenega Klementa Juga, kasneje pa je svoje znanje prenašal tudi na mlajše generacije – vodil je številne alpinistične in reševalne tečaje. Kot aktiven alpinist, plezalec in gorski reševalec se je vključeval v delovanje številnih društev. Bil je član Hrvatsko planinarskega društva Zagreb (od 1926), Legije koroških borcev, Zveze združenj borcev NOV, SZDL, Sindikata radnika i službenika metalne industrije Jugoslavije, Planinskega društva, Gorske planinske zveze Slovenije. Kasneje je bil odbornik jeseniškega planinskega društva in postaje GRS. Svoje plezalno znanje je pokazal tudi kot igralec v filmih. V tridesetih letih 20. stoletja je nastopil v filmih V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika (1931) in Triglavske strmine Ferda Delaka (1932). Ob njegovi osemdesetletnici je izšel biografski roman Stena Toneta Svetine (1973).

Čop je 1934 prejel priznanje bana Dravske banovine, ker se je ob smrti kralja Aleksandra povzpel na Triglav in izobesil žalno zastavo. Prejel je red dela z rdečo zastavo (1963), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1968), več zlatih častnih znakov Planinske zveze Slovenije (1953), Planinske zveze Jugoslavije, GRS, znak gorskega vodnika št. 1; 1970 je kot prvi planinec prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.