Čop, Jaka (1911–2002)

ČOP, Jaka (Jakob Čop, vzdevki Jakec, Vošca, Viharnik), planinski fotograf, gornik, gorski vodnik (r. 26. 10. 1911, Jesenice; u. 5. 1. 2002, Jesenice, pokopan na Blejski Dobravi). Oče Jakob Čop, ključavničarski mojster na železnici, gorski vodnik, oskrbnik koče na Golici, mati Ivana Čop, lastnica jeseniške kavarne. Stric Joža Čop, alpinist, gorski vodnik in reševalec.

Po opravljeni meščanski šoli na Jesenicah se je vpisal na gostinsko šolo v Ljubljani in se praktično usposabljal v ljubljanski kavarni Zvezda. Dela natakarja zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato je šolo po dveh letih opustil in se zaposlil v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve opravljal delo v tehničnem biroju.

Zanimanje za gorski svet so mu poleg očeta vzbudili stric Joža Čop in obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Poleg Julijcev je obiskal še gorstva na Balkanu ter Alpe v Franciji, Švici, Italiji in Avstriji. Tudi ukvarjanje z alpinizmom mu je oteževala poškodba, zato se je začel intenzivneje ukvarjati s planinsko fotografijo. Prvo je posnel že pri desetih letih, vzornik pa mu je bil jeseniški fotograf Fran Pavlin. K njegovemu napredku v tehniki je pripomogla včlanitev v fotoamaterski odsek Turistovskega kluba Skala na Jesenicah. Tako je po drugi svetovni vojni že sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini. Fotografije je objavljal tudi v raznih publikacijah – tujih in domačih – ter tudi v šestih fotografskih monografijah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1969), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

Še posebej se je njegovo oko izurilo za črno-belo fotografijo, 1950 pa je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Izhajal je predvsem iz slovenske planinske fotografije, ki jo je oplemenitil s pitoresknimi učinki. Kot fotograf krajinar lirik je motive iskal večinoma v gorskem svetu: pokrajina z gorami v ozadju ter dolinami in življenjem v njih v ospredju. Na fotografije je pogosto ujel romantično vzdušje, ki pa ga je spremljalo realistično pričevanje o času, ki je minil. Tako imajo njegova dela z beleženjem nekdanjega bogastva kulturne krajine in kmečkih opravil poleg estetske tudi veliko dokumentarno vrednost. Z njimi ter vodniško dejavnostjo in predavanji (predvsem na šolah), na katerih je z diapozitivi prikazoval lepoto gorskega sveta, je poskrbel za popularizacijo planinske fotografije in gorskega sveta. Tako je skozi pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, za odrasle pa je izvajal predavanja z naslovom Raj pod Triglavom. Postal je ambasador Julijskih Alp, varovanja okolja, gorništva in v zadnjih letih tudi življenja Triglavskega narodnega parka.

Za svoj prispevek k razvoju slovenskega planinstva, alpinizma in fotografije je prejel številna priznanja. Postal je častni član Planinskega društva Jesenice, jeseniškega Foto kluba Prešeren in Foto kino zveze Slovenije. Prejel je zlato plaketo Fotografske zveze Slovenije za življenjsko delo, zlati in srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije in Jugoslavije, red s srebrno zvezdo RS (1981), zlato plaketo Turistične zveze Slovenije, zlato plaketo gorenjskih občin (Kranj, 1971), plaketo Toneta Čufarja Jesenice (1971), Prešernovo nagrado Gorenjske za leto 1973, priznanje Foto zveze Slovenije in turistični nagelj (1990). 1996 je prejel plaketo občine Jesenice in odlikovanje častni znak svobode RS za zasluge na področju planinske kulture ter s tem naravovarstvene zavesti in za življenjsko delo na področju slovenske planinske fotografije. 2001 je postal častni občan Jesenic.