Čop, Iztok (1972–)

ČOP, Iztok, veslač, športni funkcionar (r. 17. 6. 1972, Kranj). Oče Franc Čop, veslač, športni delavec, psiholog, mati Slava Čop, r. Dežman, administratorka.

Odraščal je v vasici Studenčice pri Lescah, obiskoval osnovno šolo Frana Saleškega Finžgarja v Lescah (1979–87) in Srednjo šolo za lesarstvo v Škofji Loki (1987–91). 1991 se je vpisal na študij lesarstva na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, se 1993 prepisal na Fakulteto za šport v Ljubljani, vendar študija ni dokončal.

Na očetovo pobudo se je vpisal v veslaški klub na Bledu, kjer je pod strokovnim vodstvom Miloša Janše in Stanka Slivnika iz leta v leto napredoval. Uveljavljati se je začel v dvojcu brez krmarja z vrstnikom Denisom Žvegljem, s katerim sta se kot srednješolca 1989 veselila naslova mladinskih svetovnih prvakov. Leto pozneje sta podvig ponovila.

V dvojcu brez krmarja sta se pomerila v članski konkurenci na svetovnem prvenstvu (SP) na Dunaju poleti 1991.

Posebno poglavje je sledilo 1992, ko so slovenski športniki prvič v samostojni državi nastopili na olimpijskih igrah (OI), za prvi kolajni – in na tistih igrah tudi edini za našo reprezentanco – pa so v Barceloni poskrbeli prav veslači. Čop je bil v dvojcu z Žvegljem bronast, tretje mesto je pripadlo tudi četvercu brez krmarja (Milan Janša, Sadik Mujkič, Jani Klemenčič, Sašo Mirjanič). Dvojec je bil uspešen tudi na SP na Češkem 1993, ko je bil vnovič tretji, selitev v disciplino enojca pa je Čopu prinesla novi mejnik.

Najprej je bil na SP 1994 v Indianapolisu (ZDA) bronast, na SP 1995 v Tampereju (Finska) pa je med enojci osvojil naslov prvaka. Vseskozi je tako na največjih tekmovanjih kot na posamičnih tekmah svetovnega pokala ostajal med najboljšimi, a tri zaporedna četrta mesta, na OI 1996 ter na SP 1997 in 1998, ga niso navdušila.

S trenerjem Milošem Janšo sta iskala načine za vrnitev v svetovni vrh. Kot zelo uspešna se je izkazala povezava s takrat dvajsetletnim Luko Špikom, ki je prav tako pripadal blejskemu klubu, njegova mladostna energija pa se je imenitno zlila s Čopovimi izkušnjami. Že kmalu sta v dvojnem dvojcu napovedala vladavino, jo potrdila s prvim mestom na SP 1999 v ZDA, nadgradila pa s prvo slovensko zlato olimpijsko kolajno v veslanju (Sydney 2000).

Po OI se je Čop vrnil v enojec, s katerim je na SP 2001 in 2002 osvojil drugo mesto, 2003 pa tretje. Sledilo je novo sodelovanje s Špikom, lotila sta se ubranitve olimpijske lovorike in nato z drugim mestom na OI v Atenah 2004 upravičila izjemen ugled.

Na SP na Japonskem 2005 je Čop nastopil v dveh disciplinah in v obeh osvojil kolajno. V dvojnem dvojcu sta s Špikom osvojila naslov najboljših, srebrno kolajno pa v dvojnem četvercu, v katerem so veslali še Špik, Davor Mizerit in Matej Prelog. V dvojnem dvojcu je nato sledilo novo srebro s SP 2006 v Veliki Britaniji, münchensko zlato 2007 pa je bilo Čopovo že četrto na SP.

Pred vrati je bil nov olimpijski izziv, 2008 na OI v Pekingu se dvojnemu dvojcu Čop-Špik ni vse razpletlo po željah, čeprav jima je šesto mesto potrdilo, da ostajata v družbi najboljših. Čop 2011 na SP na Bledu ni osvojil kolajne, s Špikom sta bila v dvojnem dvojcu peta, a motivirano se je lotil še zadnjih olimpijskih priprav. Na OI v Londonu 2012 je osvojil svojo četrto kolajno (dvojni dvojec s Špikom), tokrat bronasto, septembra istega leta pa je na poslovilni tekmi na Ljubljanici zaključil imenitno tekmovalno športno kariero. Od decembra 2016 do 2021 je bil selektor slovenskih reprezentanc v veslanju.

Za športne dosežke je 2009 prejel priznanje red za zasluge, z Denisom Žvegljem je 1991 prejel Bloudkovo plaketo, 1992 Bloudkovo nagrado, 1995 je bil imenovan za športnika leta v posamični konkurenci, 1991–92, 1999, 2000, 2004–06 in 2012 pa v ekipni konkurenci. 2014 je bil o Čopovi športni karieri posnet dokumentarni film Odsev zmage (scenarij Nuša Ekar, režija Božo Grlj).