Chládek Bohinjski, Josip (1879–1940)

CHLÁDEK BOHINJSKI, Josip (Josip Hladek Bohinjski), dirigent, skladatelj, glasbeni pedagog (r. 4. 2. 1879, grad Mokrice; u. 7. 2. 1940, Maribor).

Izobraževal se je na glasbeni šoli ljubljanske Glasbene matice (1889–98) in zasebno pri Franzu Leharju na Dunaju. Najprej je služboval na moškem učiteljišču v Arbanasih pri Zadru (1907–14) in bil dirigent Hrvaškega pevskega društva Zoranić v Zadru. Kot učitelj je v istem obdobju deloval tudi na t. i. Zoraničevi glasbeni šoli, ki je izobraževala v petju in instrumentih. Med prvo svetovno vojno je bil dirigent vojaške godbe v Sarajevu in tam z mobiliziranci ustanovil simfonični orkester, ki je prerasel v priznan ansambel. Z njim je izvajal simfonična dela evropskih mojstrov od romantike do sodobnosti, v sodelovanju s tamkajšnjim Moškim pevskim društvom pa obsežna vokalno-instrumentalna dela. Z delovanjem na orkestralnem področju je vplival na ustanovitev Sarajevske filharmonije (1923). Neposredni prednik tega prvega bosansko-hercegovskega profesionalnega ansambla je bil Kvartet Filharmoničnega združenja, ki so ga v glavnem sestavljali učitelji Oblasne muzičke škole v Sarajevu, violinista Josip Chládek Bohinjski in Josip Goldberg, violinist Jakov Sternberg, violončelist Beluš Jungić in pianist Klemens Menšik. Prvi koncert ansambla je bil aprila 1920 v kinu Imperial. V sezoni 1921/22 je bil dirigent in korepetitor sarajevskega Narodnega gledališča. Zanj je pisal medigre k dramskim predstavam, predvsem pa scensko glasbo k popularnim igram s petjem (Stevan Sremac: Zona Zamfirova; Boris Stanković: Koštana; Branislav Nušić in Stanislav Binički: Put oko sveta; Svetozar Ćorović: Zulumčar; Ilja Okrugić Sremac: Šokica). 1925 se je zaposlil na Glasbeni matici Maribor (1925–33), postal dirigent društvenega zbora in orkestra ter ravnatelj glasbene šole (od 1926), na kateri je poučeval violino. Z društvenimi ansambli je kot prvi v Mariboru izvajal obsežna dela evropske literature (npr. Joseph Haydn, oratorij Letni časi; Ludwig van Beethoven, 9. simfonija) in se proslavil kot izvrsten interpret. Z matičnim zborom je izvedel številne nastope in gostovanja, najodmevnejša je bila turneja po Švici in v Innsbrucku (1928), kjer so ga primerjali s švicarskim dirigentom Felixom Weingartnerjem. S slavnostnim koncertom ob deseti obletnici Glasbene matice Maribor (1929) je z dirigentskim delom prenehal in taktirko predal Vasiliju Mirku. 1927–29 je zaradi različnih pogledov na status društvene šole prišel v spor z vodstvom Matice, kar je sprožilo burno medijsko razpravo. Ravnatelj glasbene šole je ostal do 1933, ko se je umaknil iz javnega življenja. Kot skladatelj je ustvarjal v okviru romantičnega sloga. Mladostna dela so bila med prvo svetovno vojno izgubljena, kasneje so nastale komorne skladbe za violino in klavir, violončelo in klavir, trije godalni kvarteti, glasba h glasbeno-gledališkim predstavam ter ne nazadnje vokalno-instrumentalni deli Svečana melodrama za zbor in orkester (1922) ter Sokolska kantata (1924).