Čermák, Jiří (1884–1955)

ČERMÁK, Jiří (šifre Č., Č. J.), kartograf, geograf, popotnik, planinec, alpinist (r. 12. 1. 1884, Praga, Češka; u. 25. 6. 1955, Praga, Češka). Oče Bohuslav Čermák, pisatelj, literarni zgodovinar, vodja praške univerzitetne knjižnice.

Družina se je 1889 iz Prage preselila v Smíchov, Čermák pa se je v času šolanja vrnil v Prago. Tam je končal gimnazijo ter se vpisal na študij zgodovine in geografije, kasneje še geologije na filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. V študijskem letu 1907/08 je doktoriral z disertacijo z naslovom Skupina Razorska, nato pa je sledilo izpopolnjevanje v tujini. 1910–11 se je izobraževal na univerzi v Grenoblu. Tam je spoznal geografa Raoula Blandcharda, ki se je posvečal raziskovanju Alp. Sodeloval je tudi s profesorjem Wilfridom Kilianom, vodilnim strokovnjakom za alpsko geologijo. Po vrnitvi na Češko je postal asistent na geološkem inštitutu praške univerze.

Po izbruhu prve svetovne vojne so ga poleti 1914 vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko in ga kot poročnika poslali na srbsko fronto. Tam je bil ranjen in kasneje premeščen na rusko fronto, kjer so ga 1915 zajeli. Nato se je s srbskim prostovoljskim korpusom udeležil bojev v Dobrudži, 1917 pa je bil premeščen v 7. polk češkoslovaške legije, s katerim se je boril pri Bahmaču. V domovino se je vrnil 1920 preko Kanade in postal polkovnik. O svojem doživljanju vojne je pisal tudi v nekaterih delih, npr. Zvestoba za zvestobo, Naši srbski armadi, Boji pod Bahmačem in umik iz Ukrajine leta 1918.

Po vrnitvi v domovino 1920 je postal polkovnik in se zaposlil na češkoslovaškem vojno-geografskem zavodu v Pragi, 1925–34 je delal na informacijskem in statističnem oddelku. Od 1932 je bil namestnik vodje zavoda, 1938 pa je vodenje zavoda prevzel sam. Tega leta se je moral zavod zaradi bližajoče se druge svetovne vojne osredotočiti predvsem na mobilizacijo, njegovo delovanje pa je prekinila druga svetovna vojna. 1939 so inštitut zasedli Nemci, zaradi poskusa skrivanja dokumentov pa je bil Čermák februarja 1940 aretiran in obsojen na šest mesecev zapora.

1945 je ponovno prevzel vodenje zavoda in se leto kasneje zaradi zdravstvenih težav umaknil. Po drugi svetovni vojni je bil zaposlen na geografskem zavodu češkoslovaške akademije znanosti, 1952 pa je bil izvoljen za predsednika njenega oddelka za geologijo. Delo urednika Sborníka Československé společnosti zeměpisné je opravljal do smrti.

Nad gorami se je navdušil že v otroštvu, obiskal je številne evropske vrhove, najpogosteje pa se je odpravljal na ture v Julijske Alpe, kjer sta ga pritegnila predvsem Triglav in Razor. Bil je član Češke podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD) in je v sodelovanju z drugimi opravil več smeri, tudi prvenstvenih. Opise svojih tur je objavljal v glasilu prej omenjene podružnice (Alpský věstník), pri katerem je bil eden glavnih sodelavcev. Prispevke je objavljal tudi v slovenskih (Planinski vestnik) in tujih časopisih. S slovenskim gorstvom se je ukvarjal tudi strokovno – raziskoval je geomorfologijo Alp in Balkanskega polotoka. Sodeloval je pri pripravi različnih vodnikov po slovenskih gorah, ki jih je izdala Češka podružnica SPD. 1907 je v sodelovanju z Viktorjem Dvorským, Vilémom Jandlom in Václavom Tillejem izdal knjigo z naslovom Hory. Sam je napisal prispevek o Kočni. Istega leta je objavil prispevek o vzponu na Hudo polico (Špik nad Policami) v publikaciji Iz slovenskih gora, ki jo je ob desetletnici obstoja izdala Češka podružnica SPD. 1923 je v zbirki Země a lidé (Zemlja in ljudje) objavil knjigo Člověk a hory (Človek in gore), v kateri je obdelal prve vzpone na najbolj znane vrhove sveta, med njimi tudi alpinistično zgodovino Triglava. Sodeloval je še pri nastajanju del Slovinské Alpy a Přímoří (Slovenske Alpe in Primorje, 1910) in Moře Adriatické : průvodce po Istrii, Dalmacii, Chorvatském přímoří, Černé Hoře, Benátkách a východním pobřeží italským a Korfu (Adriatik: vodnik po Istri, Dalmaciji, Hrvaškem primorju, Črni Gori, Benetkah in vzhodnem italijanskem obrežju in Krfu, 1911), ki sta ju napisala Viktor Dvorský in Bohuslav Franta, izdala pa ju je Češka podružnica SPD. 1903 je bil med ustanovitelji Češko-slovenskega akademskega krožka pri Češki podružnici SPD. Njegova naloga je bila širjenje zanimanja za alpinizem ter slovanska gorstva med češkimi dijaki in študenti ter tudi bujenje narodne zavesti med člani. 1907 je bil član odbora, ki je prevzel vodstvo krožka. To je istega leta pričelo graditi kočo v Koritnici, ki so jo otvorili dve leti kasneje. S svojim delovanjem je pomembno prispeval k razvoju alpinizma na Češkem in Slovenskem, saj je bil med tistimi, ki so orali ledino na področju organizacije planinstva in alpinizma. Bil je častni član Kluba češkoslovaških alpinistov.