Čerin, Primož (1962–)

ČERIN,Primož (vzdevek Čiko), kolesar (r. 31. 5. 1962, Ljubljana). Oče Ivan Čerin, vodovodni inštalater, mati Rozalija Čerin, r. Oblak.

Športno pot kolesarja je začel kot osnovnošolec v nekdanjem ljubljanskem Kolesarskem klubu Astra (prej Kolesarski klub Odred), najprej pod vodstvom trenerja mladih Štefana Markoje. Nato je z glavnim klubskim trenerjem Andrejem Boltežarjem hitro napredoval v zelo obetavnega tekmovalca.

Na tekmovanjih takratne slovenske (republiške) in državne ravni je izučeni elektrikar zmagoval v vseh starostnih kategorijah. Prvi naslov državnega prvaka Jugoslavije je osvojil 1978 v konkurenci mlajših mladincev, dvakrat zapored pa je bil v nekdanji skupni državi najboljši tudi med starejšimi mladinci (1979–80). V teh dveh sezonah je dvakrat zapored osvojil tudi naslov balkanskega mladinskega prvaka (Atene 1979, Kranj 1980). Še preden je moral 1981 na služenje vojaškega roka, je v tej sezoni osvojil naslov državnega prvaka v članski konkurenci. Športno pot je nadaljeval v članskem moštvu ljubljanskega Kolesarskega društva Rog pod vodstvom trenerja Zvoneta Zanoškarja.

V tistem obdobju je zmagal na prestižnih mednarodnih etapnih dirkah Alpe-Adria (dvakrat 1983–84), na dirki po Jugoslaviji (1983) in na Giru di Veneto (1985) v Italiji, kar so bili mednarodni vrhunci njegove kariere med amaterji. Zmage je osvojil tudi na drugih takratnih najbolj prestižnih dirkah v Sloveniji (Velika nagrada (VN) Astre, VN Roga, dirka veteranov). Kot član jugoslovanske reprezentance je nastopil na olimpijskih igrah (OI) 1984 v Los Angelesu, kjer je na cestni dirki posamično dosegel petintrideseto mesto, v kronometru na 100 km pa deveto mesto.

Veljal je za vsestranskega tekmovalca, ki je bil močan tako v šprintu kot tudi na vzponih in v vožnji na čas (kronometru). To so s pridom izkoriščali njegovi poznejši delodajalci v italijanskih profesionalnih kolesarskih moštvih. Športno pot je po OI 1984 namreč nadaljeval v Italiji.

Začel je v ekipi Euromobil-Zalf-Fior (Castelfranco Veneto), enem izmed takrat najbolj uveljavljenih amaterskih moštev v Italiji. V tej ekipi je dirkal skupaj s poznejšim svetovnim prvakom med profesionalci Mauriziem Fondriestom. 1986–87 se je v dresu moštva Malvor-Bottecchia oz. Paini-Bottecchia začel preizkušati med profesionalci. Že v krstni sezoni je prvič tekmoval na Giru d' Italia in nastop končal na devetnajstem mestu. Le nekaj tednov pozneje je debitiral še na največji etapni dirki profesionalcev Tour de France in jo končal na dvaintridesetem mestu.

Drugi nastop na Giru je končal s padcem in odstopom v enajsti etapi, na tretjem, že v dresu moštva Carrera, ki je tedaj veljalo za najboljše na svetu, in pod taktirko njenega športnega direktorja Davida Boifave, je po padcu odnehal v dvanajsti etapi. Dvakrat je nastopil tudi na dirki po Španiji: Vuelto je 1988, tudi to pot zaradi padca, končal v sedmi etapi, naslednjo sezono pa je bil na cilju uvrščen na triindevetdeseto mesto.

Med profesionalci se je, kot tedaj in pozneje še mnogi kolesarji iz vzhodne Evrope, v različnih oblikah soočil z vlogo gregaria, kakor Italijani pravijo kolesarju, ki je povsem podrejen ciljem moštva oz. njegovega kapetana ter tako rekoč nima prostih rok za individualno ukrepanje in uveljavitev. Kolesarsko kariero je končal 1990.

Po končani športni poti se je dve sezoni preizkušal v vlogi trenerja v Kolesarskem klubu Astra, svojem prvem kolesarskem okolju. Kmalu zatem so ga izvolili za predsednika Kolesarske zveze Slovenije, vendar je z vodilne funkcije zaradi zapletenih medklubskih odnosov odstopil, preden se je je sploh utegnil resno lotiti.

1983 je prejel Bloudkovo plaketo za tekmovalne uspehe v kolesarstvu.