Cvetko, Dragotin (1911–1993)

CVETKO, Dragotin, muzikolog (r. 19. 9. 1911, Vučja vas; u. 2. 9. 1993, Ljubljana). Oče Fran Cvetko, nadučitelj, violinist, pisanist, mati Alojzija Vekoslava Cvetko, r. Freuensfeld, nadučiteljica. Stric Josip Freuensfeld, pesnik, brata Ciril Cvetko, dirigent, skladatelj, in Vladimir Cvetko, učitelj, strokovni pisec, hčeri Varja Cvetko Orešnik, jezikoslovka, univerzitetna profesorica, in Eva Cvetko Kardelj, profesorica, ravnateljica Ekonomske šole Ljubljana, zet Janez Orešnik, jezikoslovec, univerzitetni profesor, akademik, nečaka Igor Cvetko, etnomuzikolog, lutkar, ilustrator, in Aleksej Cvetko, pravnik, vrhovni sodnik.

Prvi klavirski pouk je dobil pri starših v rojstni hiši v Vučji vasi pri Ljutomeru. Zgodaj je spoznal Slavka Osterca, ki je s Franom Serajnikom in Cvetkovim očetom muziciral pri njih doma v klavirskem triu. Obiskoval je Državno moško učiteljsko šolo v Mariboru (1927–32) in hkrati šolo Glasbene matice (mentor Vasilij Mirk). Vpisal se je na študij pedagogike in psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, vzporedno pa še na državni konservatorij (glavna predmeta sta bila kompozicija pri Slavku Ostercu in solopetje pri Mateju Hubadu). 1937 je diplomiral iz pedagogike in psihologije z logiko in etiko na Filozofski fakulteti ter končal še šolanje na konservatoriju. Med študijem je občasno improviziral na klavir ob predvajanju nemih filmov, korepetiral v plesni šoli Mete Vidmar in pisal glasbene kritike.

1937–38 se je izpopolnjeval v Pragi na mojstrski šoli konservatorija (kompozicija pri Jaroslavu Křički, estetika pri Václavu Štěpánu) in na Inštitutu za glasbeno vzgojo. Poleg tega je obiskoval tudi četrttonsko šolo Aloisa Hábe in muzikološka predavanja na praški Karlovi univerzi. Iz Prage je poročal kot glasbeni dopisnik časnika Jutro.

Doktoriral je 1938 summa cum laude v Ljubljani z disertacijo Problem občega muzikalnega vzgajanja ter izobraževanja. Istega leta je dobil honorarno zaposlitev na konservatoriju in pozneje na Akademiji za glasbo. Pisal je poročila in kritike z ljubljanskih glasbenih dogodkov ter gostoval kot predavatelj (Beograd, Sofija). 1938–43 in 1945–62 je bil sprva docent, nato izredni in od 1955 redni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Med vojno so ga 1942 Italijani za krajši čas zaprli, nato se je jeseni 1943 umaknil v partizane. Deloval je v t. i. agitacijski propagandi, s katero so snovali glasilo Osvobodilne fronte (OF) Slovenski poročevalec. 1944 je bil dodeljen Znanstvenemu inštitutu OF. Med vojno je napisal nekaj priložnostnih samospevov in zborov.

Po vojni se je vrnil na Glasbeno akademijo in se vse bolj usmerjal v glasbeno zgodovino. Posledično je spodbudil nastanek Znanstvenega oddelka na glasbeni akademiji (1951) z dvema oddelkoma: za zgodovino glasbe in glasbeno folkloro. V istem letu se je iz tega izoblikoval oddelek za glasbeno zgodovino.

Cvetko si je prizadeval za prenos oddelka na Filozofsko fakulteto, do česar je prišlo 1962. Postal je prvi predstojnik oddelka in to ostal do upokojitve 1981. Od 1962 do upokojitve je bil profesor za zgodovino slovenske in novejše svetovne glasbe. En mandat je vodil Filozofsko fakulteto kot dekan (1970–72).

Od 1965 do upokojitve je bil urednik Muzikološkega zbornika. 1972 je ustanovil Muzikološki inštitut ZRC SAZU, ki je začel delovati 1980 (do 1983 ga je vodil kot upravnik, do smrti je bil predsednik njegovega znanstvenega sveta).

Sodeloval je na številnih mednarodnih muzikoloških kongresih in simpozijih, predaval na univerzah in znanstvenih ustanovah po vsem svetu ter gostoval v oddajah mnogih radijskih postaj (Berkeley, Berlin, Bologna, Dunaj, Glasgow, Köln, København, London, New York, Nottingham, Oxford, Salzburg, Strasbourg, Teheran, Tokio itd.). Velikega pomena je bila organizacija 10. kongresa mednarodnega muzikološkega društva (International Musicological Society, 1967) v Ljubljani, saj je to pomembno vplivalo k afirmaciji slovenske in jugoslovanske muzikologije. Ob tej priložnosti je bil Cvetko imenovan za podpredsednika te krovne mednarodne muzikološke organizacije (1967–72). Mednarodni ugled Cvetka posredno dokazuje tudi bogata korespondenca z nekaterimi najuglednejšimi muzikologi njegovega časa (Friedrich Blume, Donald J. Grout, Zofia Lissa, Wolfgang Boetticher, Vladimir Fedorov, Egon Wellesz, Pierluigi Petrobelli idr.). Številne tuje muzikologe in skladatelje je uspel pritegniti tudi na ljubljansko univerzo kot gostujoče predavatelje.

Sprva se je zanimal za probleme glasbene teorije in vzgoje, po 1945 pa se je osredotočil na glasbeno zgodovino, predvsem slovensko in južnoslovansko. Skupaj z Vilkom Ukmarjem in Radoslavom Hrovatinom je 1948 izdal prvo pomembnejšo strokovno monografijo z naslovom Zgodovina glasbe. Desetletje pozneje je sledil začetek izdajanja obsežnega dela Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem (1958–60), s katerim je Cvetko postavil visok standard slovenskega glasbenozgodovinskega raziskovanja in v veliki meri utemeljil poznejše preučevanje slovenske glasbene preteklosti. Pozneje se je zgoščeno in izčiščeno vračal k pregledni zgodovini slovenske glasbe (Stoletja slovenske glasbe, 1964; Slovenska glasba v evropskem prostoru, 1991). Hkrati s številnimi drugimi monografijami o slovenskih skladateljih (Risto Savin, Davorin Jenko, Jacobus Handl Gallus, Gojmir Krek, Anton Lajovic, Slavko Osterc), slogovnih tokovih in institucijah (Odmevi glasbene klasike na Slovenskem, 1955; Academia Philharmonicorum Labacensis, 1962) je postavil trdne metodološke temelje sodobni slovenski muzikologiji, jo idejno usmerjal, dotedanja spoznanja pa vsebinsko poglobil. Pri tem je ostal zavezan pozitivistični historiografski metodi s trdno začrtano razvojno linijo v logiki ideje organicizma vzročno-posledičnih odnosov, v katerih je iskal poteze samosvoje slovenske nacionalne identitete.

Cvetko je, izhajajoč iz pogosto poudarjene slogovne analize, slovensko glasbeno preteklost umestil v vsakokratni evropski kontekst, posledično pa s svojo obsežno in poglobljeno erudicijo sprožil širše mednarodno zanimanje za slovensko glasbeno ustvarjalnost. Objavil je številne razprave v slovenskih in tujih strokovnih revijah (Melos, Musical America, Acta musicologica, Musikforschung, Fontes artis musicae, Arti musices, International review of the aesthetics and sociology of music itd.). O slovenski glasbi in glasbenikih je pisal v leksikografske preglede doma (bil je urednik za glasbo Enciklopedije Slovenije in Enciklopedije Jugoslavije) in v tujini (Die Musik in Geschichte und Gegenwart, The new Grove dictionary of music and musicians, Riemann Musik-Lexikon, Enciclopedia della musica). Za širše poznavanje slovenske glasbe v mednarodnem prostoru so bile temeljnega pomena objavljene monografije v tujih jezikih. Zgodnji analizi opusa Davorina Jenka (Davorin Jenko i njegova doba, 1952), ki je izšla v srbščini, so pozneje sledile pregledna zgodovina slovenske glasbe v francoščini (Histoire de la musique slovène, 1967) ter v nemščini in angleščini objavljeni predstavitvi Gallusovega življenja in dela (Jacobus Gallus : Sein Leben und Werk, 1972; Iacobus Hándl Gallus vocatus Carniolanus, 1991). Posebne mednarodne pozornosti je bil deležen njegov pregled zgodovine glasbe pri Južnih Slovanih, ki je izšel pri založbi Bärenreiter (Musikgeschichte der Südslawen, 1975) ter doživel še izdaji v slovenščini in srbščini (Južni Slovani v zgodovini evropske glasbe, 1981; Južni Sloveni u istoriji evropske muzike, 1984).

Pomembne so Cvetkove kritične izdaje skladb starejših avtorjev, prve te vrste na Slovenskem. Zgodnejšim izborom del v njegovi redakciji (Skladatelji Gallus, Plautzius, Dolar in njihova dela, 1963; J. Gallus Carniolus, Harmoniae morales, 1966; J. Gallus Carniolus, Moralia, 1968) je sledila vrsta dragocenih izdaj v zbirki Monumenta artis musicae Sloveniae (od 1983), ki jo je v okviru Muzikološkega inštituta ZRC SAZU osnoval in prvi uredniško vodil Cvetko.

Njegovo pisanje označujejo posebna skrb do kritične analize virov in njihove natančne predstavitve, pri čemer se je opiral na teorije umetnostnega sloga in primerjalno analizo slovenskih dosežkov s sočasnim svetovnim razvojem. Velik del pisanja je posvečal tudi neposrednim epistemološkim, metodološkim in estetskim vprašanjem (Ob nekaterih vprašanjih slovenskega glasbenega zgodovinopisja, 1970; Današnje stanje slovenske muzikologije, 1977) in z analitično kritično distanco ponudil premišljeno muzikološko metarefleksijo.

1967 je postal izredni, 1970 redni član SAZU, 1982–86 je bil pri SAZU načelnik oddelka za zgodovinske vede v razredu za zgodovinske in družbene vede, 1986–91 je bil tajnik tega razreda. 1968 je postal dopisni član Srbske akademije znanosti in umetnosti, 1979 pa Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (tedaj še JAZU). Poleg tega je bil od 1978 častni član Hrvaškega glasbenega zavoda, 2008 pa je posthumno postal častni član Slovenske filharmonije.

1982 mu je Univerza v Ljubljani podelila naslov zaslužnega profesorja in 1990 častni doktorat. Prejel je tudi častni doktorat univerze v Bologni in univerze v Tucsonu (Arizona, ZDA, 1983). Doma je prejel Prešernovo nagrado (1961, za Zgodovino glasbene umetnosti na Slovenskem), nagrado AVNOJ (1982) in Kidričevo nagrado za življenjsko delo na področju muzikologije (1987), na Dunaju Herderjevo nagrado (1972) in Smetanovo nagrado na Češkem (1978).

Ob 100. obletnici rojstva so mu v rojstni vasi (Vučja vas) in na Muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani odkrili doprsna kipa, ob tej priložnosti je bil o njem posnet tudi dokumentarni film (RTV Slovenija); na Rudniku v Ljubljani so po njem poimenovali ulico.