Cestnik, Peter (1895–1970)

CESTNIK, Peter (vzdevek Pero), učitelj športne vzgoje, Maistrov borec, športni strelec, (r. 29. 7. 1895, Dol pri Hrastniku; u. 23. 9. 1970, Beograd, Srbija). Oče Ferdinand Cestnik, rudar in mali posestnik, mati Frančiška Cestnik, r. Zakonjšek.

Na učiteljišču v Mariboru, kjer je po osnovni šoli v domačem Hrastniku nadaljeval šolanje, je maturiral tik pred začetkom prve svetovne vojne.

Na prvo učiteljsko delovno mesto je bil razporejen na enorazredno ljudsko šolo v Sv. Miklavžu nad Laškim, vendar so ga že marca 1915 mobilizirali in poslali na soško fronto. Takoj po koncu vojne se je kot rezervni poročnik pridružil borcem za severno mejo generala Rudolfa Maistra.

23. novembra 1918 je skupaj s poveljnikom voda mitraljezcev, poročnikom Jožetom Groznikom, razorožil nemško stražo v moški kaznilnici na Pobreški cesti v Mariboru. Z Groznikom sta tesno sodelovala tudi pri zasedbi Špilja in med (prostovoljnimi) patrolami na avstrijskem ozemlju zaradi zbiranja informacij.

V silvestrsko-novoletni noči 1918/19 je na poziv generala Maistra, ki je potreboval prostovoljce za zasedbo strateških točk v dolini Drave, s polovico čete zasedel Marenberg, današnje Radlje ob Dravi, Groznik pa obenem Muto. Nato je bil do sredine aprila 1919 s činom poročnika adjutant I. bataljona mariborskega pešpolka. Z eno izmed čet III. bataljona je sodeloval v vseh njenih akcijah na koroško-štajerski meji.

Na njegovo željo so ga avgusta 1919 demobilizirali, da je lahko nastopil službo učitelja na ljudski šoli v Studencih pri Mariboru. Kmalu zatem je opravil diplomski izpit za poučevanje telovadbe na srednjih šolah in že 1920 so ga premestili na državno realko v Mariboru, poznejšo I. državno realno gimnazijo, kjer je služboval do 1941.

Takoj ob prihodu v Maribor se je skupaj z bratom Ladislavom vključil v Telovadno društvo Sokol Studenci. Najprej je opravljal funkcijo tajnika in pozneje načelnika. Kot telovadec enega izmed najuspešnejših društev mariborske sokolske župe je nastopal tudi na sokolskih zletih v t. i. vzorni župni vrsti.

Zasuk k strelstvu je postopoma začel z ustanovitvijo Strelske družine Maribor (1927). Od vsega začetka je bil njen član, nato odbornik, strelec tekmovalne ekipe ter zadnja leta pred okupacijo tudi njen vodja in trener. Prvi odmevnejši uspeh je požel 1930, ko je postal državni prvak z vojaško puško v stoječem položaju. Tri leta pozneje (1933) je na državnem prvenstvu (DP) v Beogradu zmagal z vojaško in malokalibrsko puško, s katero je osvajal naslove državnega prvaka tudi 1934–36. Na svetovnem prvenstvu (SP) 1939 v Luzernu (Švica) se je z vojaško puško med 200 udeleženci uvrstil na šestnajsto mesto.

Po ustanovitvi Glasbene matice v Mariboru je vse do okupacije Jugoslavije sodeloval v njenem pevskem odseku, nekaj let (1925–29) je bil celo član pevskega zbora mariborske Opere.

Vsem znan in zato izpostavljen kot zaveden Slovenec se je ob okupaciji iz Maribora umaknil k sestri Mariji in svaku Jožetu Windišarju v Novo mesto. V začetku septembra 1943 se je pridružil partizanom. Začel je kot operativni oficir II. bataljona VII. Levstikove brigade.

V začetku januarja 1944 so ga poslali v Notranjski odred, že spomladi pa so ga vpoklicali v častniško šolo Glavnega štaba NOV in POS v Metliki, kjer je bil učitelj streljanja. Konec julija 1944 so ga dodelili v štab VII. korpusa, ob koncu tega leta pa so ga premestili v organizacijski oddelek Glavnega štaba NOV in POS. S činom majorja se je na lastno željo demobiliziral 1. julija 1945.

Nato se je zaposlil kot predmetni učitelj telovadbe na takratni Trgovski akademiji v Ljubljani, poznejšem Ekonomskem tehnikumu oz. Srednji ekonomski šoli. Telovadbo je v šolskem letu 1948/49 poučeval še na gimnaziji v Šentvidu, 1949/50 pa na VII. gimnaziji v Ljubljani. Upokojil se je jeseni 1950. Istega leta se je tudi poročil. Ženo so Nemci z družino izgnali iz Maribora v Srbijo in je po osvoboditvi s sestro ostala v Beogradu, kjer se ji je pridružil tudi Cestnik.

Cestnika so 1945 izvolili za predsednika strelskega odbora Fizkulturne zveze Slovenije, ob ustanovitvi Strelske zveze Jugoslavije 1948 pa je postal njen prvi podpredsednik.

S strelstvom se je še naprej intenzivno ukvarjal tudi kot tekmovalec in je na prvem državnem prvenstvu po osvoboditvi 1946 v Kragujevcu postal dvakratni prvak – z vojaško puško in vojaško pištolo. Istega leta je bil tudi član jugoslovanske ekipe, ki je na balkanskem prvenstvu v Sofiji zmagala v tekmovanju z vojaško puško. 1947 je z jugoslovansko reprezentanco nastopil na prvem SP v strelstvu po vojni v Stockholmu in na balkanskem prvenstvu v Beogradu (1947).

Osvojil je več naslovov državnega prvaka z različnimi orožji, največji uspeh pa je dosegel na SP 1949 v Buenos Airesu, ko je z najboljšim posamičnim dosežkom med vsemi nastopajočimi v položaju leže z moštvom Jugoslavije osvojil srebrno kolajno v streljanju z vojaško puško. Poleg njega sta bila v tej ekipi še Slovenca Milovan Mihorko in Franc Planinc.

V dresu reprezentance Jugoslavije je zadnjič nastopil na SP 1952 v Oslu, zadnji naslov državnega prvaka pa je z malokalibrsko puško serijske izdelave osvojil 1958, ko je imel že triinšestdeset let.

Tudi v beograjskem obdobju ni miroval. Kmalu po preselitvi je dve študijski leti poučeval sabljanje na Državnem institutu za telesno kulturo, 1956 pa ga je Strelska zveza Jugoslavije imenovala za zveznega trenerja. Kot publicist je sodeloval pri pisanju knjige Strelstvo (Streljaštvo). Številne članke so mu objavili tudi v takratnem strokovnem listu Strelske zveze Jugoslavije.

Za sodelovanje v NOB je bil odlikovan z redom hrabrosti in redom za zasluge za ljudstvo III. stopnje. Strelska zveza Slovenije (SZS) je v njegovo čast v obdobju 1984–2009 prirejala spominsko tekmovanje, na sedežu SZS (na strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani) pa so mu postavili doprsni kip.