Curk, Matko (1885–1953)

CURK, Matko, stavbenik (r. 24. 2. 1885, Žapuže; u. 16. 2. 1953, Ljubljana). Oče Anton Curk, kmet, mati Ivana Curk.

Izhajal je iz številčne kmečke družine. Ker kmetija ni dajala kruha za vse, se je s štirinajstimi leti najprej zaposlil v Mehanični predilnici in barvarnici v Ajdovščini, 1902–05 pa se je izučil za zidarja v Postojni. Kot zidar je najprej delal v Beljaku, nato pa pri stavbnem podjetju Gustav Tönnies v Ljubljani. Jeseni 1905 se je vpisal v stavbeno rokodelsko šolo in 1907 prejel zaključno spričevalo. Kot polir se je zaposlil pri Kranjski stavbni družbi. 1910–11 je bil nadzornik gradnje tovarne čevljev Peter Kozina v Tržiču. 1912 je opravil izpit za zidarskega mojstra. 1914 je v Kranju prejel koncesijo za stavbno podjetje, v katerem so aprila istega leta začeli delati prvi delavci. Dejavnost podjetja je prekinila prva svetovna vojna. Aprila 1919 je Curk ponovno prijavil gradbeno obrt in avgusta 1919 prejel obrtni list za Ljubljano. Podjetje se je počasi vzpenjalo, njegov sedež je bil v Curkovi vili na Mirju, v Zeleni jami je imelo gramoznico, na Jeranovi ulici pa parno žago. Med obema svetovnima vojnama je bila gradbena dejavnost v Ljubljani živahna, med gradbenimi podjetji je vladala huda konkurenca. 1945 je nova oblast zaplenila Curkovo podjetje v korist države. Curk je odtlej pod strogim nadzorom opravljal gradbeno obrt le z majhnim številom zaposlenih.

Projektiral in izvršil je mnogo del, mdr.: stavbo Naš dom v Tržiču, lastno vilo (Mirje, Ljubljana), konvikt šolskih sester de Notre Dame (Mirje, Ljubljana), zavetišče sv. Jožefa (Šentvid, Ljubljana; cerkev, pralnica, pristava in kuhinja), dom Device Mogočne (Lichtenturnov zavod, Ljubljana) in hišo redovnic križevniškega reda (Ormož). Izvršil je adaptacijo stavbe Trgovsko obrtne zbornice. Izvajal je dela na državni meji od Blegoša do Suhega Vrha (Cerknica), gradil obmejne carinske stavbe (Sorica, Zavodenj, Žiri, Kolce, Planina). Njegovo podjetje je gradilo ljudsko šolo v Zavodnju, samostan v Mali Loki pri Ihanu, kapelo in poslopje za usmiljene sestre v Radečah pri Zidanem Mostu, cerkve (Rakek, Barje, Rečica, Martinjak), vile (Zalaznik, Oražem), vojaško pekarno v Škofji Loki, dalje Trnovski most, brv Tenente, Mali graben, most čez Glinščico. Reguliral je Gradaščico in Glinščico. S svojim podjetjem je izvedel številna dela po zamislih in načrtih arhitekta Jožeta Plečnika: 1929 je prenovil Trnovsko cerkev, postavil kraljevi lovski dvorec v Kamniški Bistrici (1933), zgradil cerkev sv. Mihaela na Barju (1937–40), vseučiliško knjižnico (današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico, 1936–41), vrt mrtvih na Žalah (1938–40), nove ljubljanske mestne tržnice (1940–42) in zapornico na Ljubljanici ob stari Cukrarni (1939–44).

Curk je deloval tudi na področju dobrodelnosti. V tridesetih letih 20. stoletja je bil odbornik Vincencijeve konference za trnovsko faro. Bil je delaven član odbora pri stavbni zadrugi Prosvetni dom.