Čuček, Janez (1937–2024)

ČUČEK, Janez, novinar, urednik, televizijski voditelj, publicist, pisatelj (r. 28. 1. 1937, Celje). Oče Janko Čuček, inženir kemije, mati Dora Čuček, r. Divjak. Babica po očetovi strani Julijana Čuček, r. plemenita Kleinmayr, potomka ljubljanske podjetniške rodbine.

Rodil se je v Celju, kjer je preživel zgodnje otroštvo. 1941 so družino izgnali v Srbijo, vojna leta so preživeli v Beogradu, nato se je družina 1946 preselila v Novi Sad, 1947 v Ribnico na Dolenjskem, 1948 v Podnart na Gorenjskem, od 1949 pa so živeli v Medvodah. Čuček od 1984 živi v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Beogradu in Novem Sadu, gimnazijo pa v Ribnici na Dolenjskem, Kranju in Ljubljani (Šentvidu), kjer je 1957 maturiral. V začetku šestdesetih let 20. stoletja je končal prvo stopnjo na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani. Kot štipendist novinarske organizacije Thompson Foundation je 1976 opravil trimesečni novinarski seminar v Cardiffu v Veliki Britaniji. 1984 je kot štipendist ameriške vlade uspešno končal semester na univerzi Syracuse v ZDA.

Že v času študija je začel delati pri časopisu Dnevnik (1959–78), nato pa se je zaposlil na Televiziji Ljubljana (kasneje Televizija Slovenija), kjer je delal kot novinar, komentator, urednik zunanjepolitičnega uredništva, urednik centralne redakcije ter voditelj in urednik TV Dnevnika (1978–98). Bil je eden najbolj priljubljenih voditeljev osrednje televizijske dnevnoinformativne oddaje, besede »ostanite še naprej z nami«, s katerimi je TV Dnevnik običajno končal, pa so v svojem času postale krilatica. Vsebinsko se je posvečal predvsem gibanju neuvrščenih, zlasti afriškim državam. Je avtor številnih intervjujev s tujimi državniki. Bil je poročevalec s številnih mednarodnih konferenc in srečanj ter s sedeža OZN v New Yorku. 1980–95 je za TV Ljubljana/Slovenija posnel več dokumentarnih oddaj (o Severni Koreji, Indiji, Nikaragvi, Kanadi, Mozambiku, Poljski, Finski, Madžarski, Namibiji, Južni Afriki, Gani, Angoli, Zimbabveju, Kubi, Albaniji, Singapurju, Izraelu, Cipru). V času osamosvojitvene vojne je poročal tudi za ameriško televizijsko postajo CNN (Cable News Network). Upokojil se je 1998.

Bil je aktiven v profesionalnih združenjih. Kot predsednik je vodil delavski svet časopisa Dnevnik (1973–77), bil je predsednik komisije za mednarodne odnose Društva novinarjev Slovenije (1984–88), predsednik sindikata novinarjev TV Ljubljana (1984–88), predsednik aktiva novinarjev TV Ljubljana/Slovenija (1990–99) ter član žirije/porote za podeljevanje nagrad Društva novinarjev Slovenije (1994–97).

V mladosti se je aktivno ukvarjal s športom, predvsem s košarko, tenisom in smučanjem. 1953 je zasedel tretje mesto v mnogoboju Partizana Slovenije. Kot aktivni košarkar je igral v moštvu Medvod (1956–62) v prvi slovenski košarkarski ligi in bil leto dni najboljši strelec lige. Po odsluženem vojaškem roku (1964–65) je redno nastopal na teniških turnirjih ter bil več desetletij udeleženec letnih državnih srečanj in tekem novinarjev smučarjev pod okriljem Društva novinarjev Slovenije.

Društvo novinarjev Slovenije mu je za izstopajoče dosežke v Dnevniku podelilo Tomšičevo nagrado (1974), prejel je posebno denarno nagrado NTRCS na 4. tednu domačega filma v Celju za scenarij dokumentarnega filma Ta hiša je moja, pa vendar moja ni (1976), zlati ekran tednika 7D (1984 in 1985), nagrado Consortium veritatis Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče dosežke na Televiziji Slovenija (1995), nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo in prispevek k razvoju slovenskega novinarstva (1998) ter nagrado glavnega mesta Ljubljana (2013).