Cizelj, Boris (1942–)

CIZELJ, Boris, ekonomist, politolog, diplomat (r. 4. 6. 1942, Beograd, Srbija). Oče Vladimir Cizelj, umetniški fotograf, mati Elizabeta Cizelj, r. Oblak, učiteljica. Stric Miran Cizelj, športnik.

Starša sta bila po nemški okupaciji iz Maribora izgnana v Srbijo. Študiral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je na prvi stopnji diplomiral 1963, in študij nadaljeval na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, kjer je diplomiral 1966. Zaposlil se je kot asistent za mednarodne ekonomske odnose na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (1966–73). Magisterij je opravil v Haagu na mednarodnem inštitutu za družbene študije (1970), 1973 pa se je zaposlil na današnjem Centru za mednarodno sodelovanje in razvoj (CMSR) v Ljubljani, kjer je bil pomočnik direktorja. 1980 je bil na beograjski univerzi promoviran za doktorja znanosti (disertacija: Ekonomska saradnja i proces regionalne integracije zemalja u razvoju kao faktor njihove medjunarodne ekonomske i političke emancipacije), istega leta je postal direktor CMSR (tedaj Center za proučevanje sodelovanja z državami v razvoju). 1987 je bil imenovan za jugoslovanskega veleposlanika v Avstraliji (1987–91). Ob razpadu jugoslovanske države se je vključil v diplomatsko službo RS, 1991–92 je na ministrstvu za zunanje zadeve opravljal dolžnost namestnika vodje oddelka za Evropsko unijo. 1992 je bil imenovan za veleposlanika v Kraljevini Belgiji, 1993–98 pa je bil slovenski veleposlanik pri EU, v zvezi NATO in Zahodnoevropski uniji, vse s sedežem v Bruslju. 1998–99 bil namestnik vodje slovenske pogajalske skupine za pogajanja z EU; 1999 je postal še direktor Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja (SBRA) v Bruslju ter postal lobist, bil je pobudnik in voditelj več evropskih mrež, ki večinoma združujejo gospodarstvo z raziskovalnim sektorjem. 2000 je postal direktor mreže NIROC (Network of Interest Representation Offices from Candidate Countries), ki v Bruslju združuje osemintrideset nevladnih predstavništev iz novih držav članic in držav kandidatk ter deluje na področju svetovanja in političnega lobiranja, 2005 je bil predsedujoči zvezi RIBN (Research, Innovation and Business Network). Istega leta je postal tudi član sveta Evropskega inštituta za industrijsko vodenje (EIIL) v Bruslju. Od 2006 predseduje Evropskemu regionalnemu forumu, od 2007 je tudi predsednik Izvršnega komiteja Evropskega centra za mir in razvoj (ECPD) s sedežem v Beogradu. 2011 je postal predsedujoči globalni mreži KEN (Knowledge Economy Network) s sedežem v Bruslju, ki se ukvarja s krepitvijo zavedanja o ekonomiji znanja. Aktiven je tudi v Slovenskem inovacijskem stičišču – Evropskem gospodarskem interesnem združenju (SIS-EGIZ), predvsem v povezavi z njegovo pedagoško kariero. V raziskovalno in visokošolsko delo se je ponovno vključil v prvih desetletjih novega tisočletja. Je redni profesor za področje mednarodnih odnosov na DOBA Fakulteti za uporabne poslovne in družbene študije Maribor, kjer predava lobiranje in pogajalske tehnike, bil je tudi njen prvi dekan (2006–11), ter na mednarodni univerzi Alma Mater Europaea – Evropski center Maribor.

Med študijem ekonomije in drugih družbenih ved se je usposabljal za razumevanje procesov v družbi, sistemov vplivanja in odločanja tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Zanimali so ga pojavi vertikalnega strukturiranja družbe, vloga elit in pozneje procesi ekonomske integracije. To zanimanje je v praksi prenesel v delovanje CMSR, kar mu je zagotovilo dobre temelje za diplomatsko službo. Zaradi odličnih poslovnih zvez v Jugoslaviji in po svetu je bil brez predhodnega preizkusnega staža v Sekretariatu za zunanje zadeve poslan neposredno na veleposlaniški položaj v Avstralijo kot član zadnje generacije slovenskih diplomatov v jugoslovanski diplomaciji. Po razpadu jugoslovanske države se je tako kot večina ostalih iz te skupine aktivno vključil v novonastajajočo slovensko diplomacijo in v ključnih devetdesetih letih 20. stoletja opravljal za slovensko državo pomembno vlogo veleposlanika pri EU, sodeloval pa je tudi v priključitvenih pogajanjih, ki so pripeljala do združitvenega procesa.