Cestnik, Vojteh (1948–)

CESTNIK, Vojteh, veterinar (r. 10. 10. 1948, Ljubljana). Oče Kazimir Cestnik, oficir, mati Mihaela Cestnik, r. Heren, medicinski tehnik.

Maturiral je 1967 na gimnaziji Poljane v Ljubljani in se istega leta vpisal na Veterinarski oddelek Biotehniške fakultete (VO BF), kjer je 1974 diplomiral. Med študijem je bil 1969–73 demonstrator pri predmetu Fiziologija; v tem času je izdelal študentsko raziskovalno nalogo Spremembe v dihanju, krvnem pritisku in krvi v teku ponavljanega tetaniziranja kunca, za katero je 1972 na veterinarski fakulteti v Zagrebu prejel nagrado dr. Petra Gjurića. Kot študent se je ljubiteljsko ukvarjal z entomologijo in speleobiologijo. Po diplomi 1974 je bil krajši čas prostovoljec na Kliniki za mesojede VO BF, potem pa je odšel na služenje vojaškega roka; najprej je končal Šolo rezervnih vojaških oficirjev v Neđarićih pri Sarajevu, nato pa nadaljeval služenje v vojaški veterinarski službi v Pulju. Od 1975 je bil asistent na Kliniki za mesojede VO BF. Tam se je ob kliničnem delu vpisal še na podiplomski študij s področja zdravstvenega varstva domačih mesojedov in se posvetil raziskavam o izločanju želodčnega soka pri psih. 1980 je magistriral z delom Ugotavljanje sekrecijske sposobnosti želodčne sluznice pri psih z metodo histaminske stimulacije. 1979 se je zaposlil na Inštitutu za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo (IFFT) tedanjega oddelka za veterinarstvo Biotehniške fakultete (BF) ter se usmeril v raziskave presnove selena in glutation peroksidaze pri domačih živalih. 1984 je doktoriral z doktorsko disertacijo Aktivnost glutation peroksidaze u peradi tijekom embrionalnog razvoja i neposredno nakon valenja na veterinarski fakulteti vseučilišča v Zagrebu. S sodelavci je v naslednjih letih proučeval aktivnost glutation peroksidaze tudi pri drugih živalskih vrstah in ugotavljal preskrbo s selenom pri domačih živalih na različnih področjih v Sloveniji. Z usmeritvijo raziskovalne skupine na področje endokrinologije domačih živali je uvedel nekaj metod določanja hormonov v krvi in telesnih izločkih domačih živalih. Na področju endokrinologije je delal do upokojitve 2010. S sodelavci je ugotavljal tudi fiziološke in patofiziološke profile izločanja nekaterih hormonov ter sodeloval pri drugih raziskavah (npr. ugotavljanje hemoglobinskega tipa pri slovenskih pasmah ovc, bolezni ustne votline, rast, razvoj in vrednosti fizioloških parametrov pri nekaterih avtohtonih pasmah domačih živali, anestezija, klinična endokrinologija, toksikologija). 2004 se je usmeril tudi k raziskovanju zgodovine veterinarske medicine, predvsem vloge živali v vojnah in vojskah, ter zgodovine veterinarskega šolstva v Sloveniji.

S področja endokrinologije se je izpopolnjeval na veterinarski fakulteti v Glasgowu (1992–93), krajša obdobja pa v Brnu (1988), na Dunaju (1990), v Turkuju na Finskem (1990), Utrechtu (1994) in Budimpešti (1995, 1997).

S pedagoškim delom je pričel v času dela na Kliniki za mesojede, kjer je 1977 pripravil študijsko gradivo za vaje pri predmetu Bolezni in zdravstveno varstvo mesojedov. 1979–86 je vodil vaje na IFFT pri predmetu Fiziologija domačih živali in izdelal praktikum za študente. 1986 je bil izvoljen v naziv docent, 1991 v naziv izredni profesor, 1996 pa je pridobil naziv redni profesor za področje fiziologije domačih živali na Veterinarski fakulteti (VF) Univerze v Ljubljani. 1993–95 je imel ciklus predavanj pri predmetu Bolezni in zdravstveno varstvo kopitarjev. Pedagoško delo je opravljal tudi na BF za študente agronomije (1979–96) in živinoreje oz. zootehnike (1979–2005) ter za študente gozdarstva (1991–93). Od 2002 je sodeloval pri tečajih za usposabljanje raziskovalcev in skrbnikov za delo s poskusnimi živalmi, na katerih je predaval o fiziologiji glodavcev in kuncev ter drugih poskusnih živali.

Udeležil se je več kongresov, simpozijev in drugih znanstvenih ali strokovnih srečanj s področja endokrinologije doma in v tujini. Pri tem je aktivno sodeloval s prispevki, bil delovni predsednik sekcij ali urednik zbornikov srečanj.

Deloval je v strokovnih društvih in organizacijah ter bil tajnik Ljubljanskega veterinarskega društva (1977–80), član izvršilnega odbora (1987–96) in predsednik (1991–93) Slovenskega fiziološkega društva ter 2007–10 predsednik strokovne komisije Sekcije za raziskovanje, izobraževanje in diagnostiko Veterinarske zbornice Slovenije in član strokovne komisije Veterinarske zbornice.

Bil je član različnih komisij in odborov na oddelku za veterinarstvo BF, mdr. 1997–2005 predsednik odbora za raziskovalno delo. Bil je predstojnik Inštituta za fiziologijo, farmakologijo in toksikologijo (1998–2010) ter prodekan za izobraževanje in raziskovanje ljubljanske VF (2004–10). Bil je tudi nacionalni koordinator za področje veterinarstva pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo (1996–99), član Izvršilnega odbora Veterinarske zbornice (2000–05), tehnični (1987–91), odgovorni (1993–95) in glavni urednik (1995–2005) strokovnega časopisa Veterinarske novice, od 2018 je glavni in odgovorni urednik Zbornika, strokovnega časopisa Veterinarske zbornice Slovenije. Bil je tudi urednik različnih publikacij VF UL. Kot rezervni oficir je bil 1986 imenovan za načelnika veterinarske službe za severovzhodno Slovenijo.

Za svoje delo je mdr. prejel priznanje Janeza Bleiweisa (2005), plaketo VF (2006) in bronasto odlikovanje Milana Dolenca Slovenske vojske (2009). Univerza v Ljubljani mu je 2013 podelila naziv zaslužni profesor.