Černi, Josip (1903–2000)

ČERNI, Josip (Josip Černy), admiral (r. 30. 1. 1903, Maribor; u. 4. 4. 2000, Reka, Hrvaška). Oče Josip Černy, veterinar, ravnatelj podkovske šole v Zagrebu, mati Marija Černy, r. Trkulja.

Osnovno šolanje je opravil v Mariboru, kamor se je družina preselila po očetovi upokojitvi. Nato se je vpisal na Vojaško akademijo v Beogradu, kjer je 1921–23 obiskoval nižjo stopnjo. V Dubrovniku je v naslednjih dveh letih opravil še pripravnico za pomorske častnike in bil s činom kapitan korvete sprejet v Vojno mornarico Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V jugoslovanski mornarici in Veliki Britaniji se je nato specializiral za torpedarstvo, minerstvo in podmorničarstvo. Bil je poveljnik podmornic Nebojša, Smeli in Hrabri. 1940 je začel šolanje na višji šoli pomorske vojaške akademije v Dubrovniku. Ob začetku vojne aprila 1941 je bil na položaju pomočnika štaba flote vojne mornarice Kraljevine Jugoslavije v Boki Kotorski.

Od novembra 1941 je sodeloval v odporniškem gibanju, bil aretiran in interniran v Italiji. Po vrnitvi domov se je 1943 ponovno vključil v odporniško gibanje in bil sprejet v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). Jeseni istega leta je postal komandant artilerije pri štabu Primorske operativne cone, nato so ga poklicali v Vrhovni štab NOV in POJ ter ga kmalu nato imenovali za komandanta mornarice NOV Jugoslavije. 1944 je dobil čin generalmajorja. Mornarico NOV Jugoslavije je s pomočjo zaveznikov vodil na poti od skromnih začetkov do njenega polnega izoblikovanja in vključitve delov kraljeve vojne mornarice. Maja 1945 je bil za kratek čas komandant mesta Trst. Ob reorganizaciji jugoslovanskih oboroženih sil v mirnodobno Jugoslovansko armado in Jugoslovansko vojno mornarico (JVM) maja 1945 je ostal na položaju poveljnika vojne mornarice, bil je glavni strateg njene reorganizacije za delovanje v mirnem času in njenega razvoja v prvem desetletju FLRJ. Čin viceadmirala je dobil 1947 in admirala 1961. Vojno mornarico je vodil do julija 1950, nato je bil imenovan za pomočnika načelnika generalštaba JLA za vojno mornarico. Ob tem je v Beogradu 1952 končal šolo operatike na višji vojaški akademiji JLA. 1953–56 je bil poveljnik eskadre JVM, nato pa je bil imenovan za načelnika uprave za mornariškotehnične raziskave s sedežem v Splitu (združevala je dotedanji mornariškotehnični inštitut in ladjarski inštitut v Zagrebu) ter v svojem mandatu 1959 izvedel njeno reorganizacijo v Upravo vojaškotehničnih inštitutov; ta je združevala tri inštitute, ki so opravljali raziskave za vojno in tudi civilno mornarico na področjih ladjedelstva, hidrodinamike in mornariške oborožitve. Upravo je vodil štiri leta, konec 1960 pa se je upokojil.

1946–50 je bil poslanec v Saboru Ljudske republike Hrvaške. Napisal je več strokovnih del s področja vodenja in načrtovanja vojne mornarice, ki jih je objavljal v vojaških strokovnih glasilih Vojno delo, Pomorstvo, Mornarički glasnik in Narodna armija.

Bil je odlikovan s partizansko spomenico 1941, z redom vojne zastave in redom partizanske zvezde z zlatim vencem.