Cerjak, Slavko (1956–2008)

CERJAK, Slavko (Alojz Slavko Cerjak), igralec (r. 6. 11. 1956, Brežice; u. 22. 3. 2008, Ljubljana). Oče Alojz Cerjak, varnostni inženir, mati Ivanka Cerjak.

Osnovno šolo je obiskoval v Artičah in Krškem, gimnazijo v Brežicah, po maturi 1974 je vpisal dramsko igro na AGRFT v Ljubljani in 1979 absolviral. Od 1979 vse do smrti je bil redno zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). 2002 je ustanovil Satirično gledališče Cerjak, kjer je delal z mladimi, vodil gledališke delavnice in pripravljal predstave. Bil je tudi ustanovitelj Kulturnega društva Strigale. Sodeloval je z Eksperimentalnim gledališčem GLej (EG GLej), SNG Drama Maribor, Prešernovim gledališčem Kranj (PG), SNG Opera Ljubljana, Cafe teatrom Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Jože Pengov (LGJP) in Špas teatrom Mengeš. Igral je v celovečernih igranih filmih, televizijskih igrah in nadaljevankah ter sodeloval v radijskih igranih oddajah.

Že kot absolvent AGRFT je v manjših vlogah sodeloval v uprizoritvah MGL, v EG GLej igral v Zapiski o sistemu (1979) Vitomila Zupana in v vlogi Absyrja učinkovito posredoval posmehljivo skeptične, zdvomljeno cinične, pa tudi ranljivo nemočne predele upodabljanega lika. V javni predstavi študentov 8. semestra AGRFT Tango Sławomira Mrožka (1979) je kritika v Cerjakovi interpretaciji Stomila prepoznala poteze, ki obetajo igralca širšega profila. Kot član ansambla MGL je prvo večjo vlogo oblikoval v krstni uprizoritvi igre Andreja Hienga Slavolok (1979), v kateri je mladega Estebana preigral zanesljivo, tako takrat, ko je igral prihuljeno nebogljenost, kot tudi v suvereni vlogi spretnega trgovca, ženskarja in manipulanta. V uprizoritvi drame Friedricha Schillerja Spletka in ljubezen (1980) je mladega majorja Ferdinanda upodobil kot vihravega romantičnega zaljubljenca, v ljubezni in ljubosumju slepega za vse okoli sebe.

Z EG GLej je sodeloval še v igri Velimirja Stojanovića Ni človek, kdor ne umre (1982), v kateri je utelesil nasilnega, ciničnega Zdravnika, leto kasneje pa je kot Maks v drami Martina Shermana Rožnati trikotnik (EG GLej, 1983) oblikoval zrelo igralsko stvaritev; srhljivo izpoved ujetnika je intoniral kot tiho, iz vase potisnjeno in iz sebe iztrgano travmo, v nadaljevanju pa se je z živalsko energijo oprijemal življenja, ko je hlastajoč po rešitvi hkrati že zgroženo priznaval grozljivo ceno, s katero si je kupil življenje. V krstni uprizoritvi mladinske igre Borisa A. Novaka Nebesno gledališče (LGJP, 1982) je s spretno animacijo in poetično močjo obudil številne personificirane predmete in pojave. S Kleantom v Molièrovem Namišljenem bolniku (1982) je ustvaril ustrezno figuro razburjenega, plašno smešnega, okornega zaljubljenca, nato pa v strasti prekipevajočega ljubimca in ljubljenca. Njegov Klavdij v Hamletu Williama Shakespeara (1984) pa je sila mlad kralj, zdaj postavljač na meji med dvorno etiketo in komedijantstvom, zdaj mračno zèl brez slednjega popustka. Kot James Leeds v igri Marka Medoffa Otroci manjšega boga (1984) je zahtevno vlogo prevajalca iz neme govorice rok v govor interpretiral živo, z žarom, sproščenostjo in vero v svoje poslanstvo. V osrednji vlogi Josefa K. v Procesu (1985) Franza Kafke je, izpostavljen procesu, ustrezno predstavljal različna psihična stanja. Sledil je niz vlog v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet: Ajgist v krstni uprizoritvi igre Mirka Zupančiča Elektrino maščevanje (1988) je bil mrzel, ciničen stremuh, Karel Koželj v igri Dušana Jovanovića Viktor ali Dan mladosti (1989) pa rutinsko oblastni, puhloglavi oče in mož, njegov Tugomer v drami Vilija Ravnjaka Tugomer ali Tisti, ki meri žalost (1991) je bil zvečine brutalno oblasten, v drugem delu le na videz ponižen in strt. V monodrami Patricka Süskinda Kontrabas (1998) je izrisal značajsko duhovito zapleten lik kontrabasista in mladeniča na pragu srednjih let; junakovo stisko je predočil resnobno in z ogromno mero humorja ter izoblikoval psihološko miniaturo, interpretirano z ležerno, cinično retoriko, z distanco in ironijo na lasten račun. Vzvišeno učenega in v tem že nekoliko zarobljenega Henryja Higginsa v Pigmalionu (1999) Bernarda Shawa je zaznamoval s cinizmom, Hjalmarja Ekdala v drami Henrika Ibsena Divja račka (2000) je izrisal s poudarjenimi potezami delomrzneža in slabiča, kot Pavel Afanasjevič Famusov v igri Aleksandra S. Gribojedova Gorje pametnemu (2004) je razbesnjenega in topoumnega očeta utelesil suvereno in divje. V svoji poslednji vlogi na odru MGL je Clara Quiltija v Loliti (2008) Vladimirja Nabokova izoblikoval v hladno vzvišenega, mrkega rezonerja.

Za svoje delo je prejel Borštnikovo diplomo in denarno nagrado RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Zdravnika v Ni človek, kdor ne umre (1982), skupinsko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti za Rožnati trikotnik (1983), Severjevo nagrado za vlogo Jamesa Leedsa v Otroci manjšega boga (1984), Zlato ptico za vlogo Klavdija v Hamletu (1986), Štihovo nagrado za nenagrajene vrednote za vlogo Dr. Kanteta v celovečernem filmu Doktor (1986), Dnevnikovo nagrado za Tugomerja v igri Tugomer ali Tisti, ki meri žalost (1992) in priznanje sodelujem največkrat na Dnevih komedije v Celju (2005).