Čeč, Antonija (1896–1943)

ČEČ, Antonija (Tončka Čeč; psevdonima: Antonija Čehova, Antonija Smisareva; ilegalna imena: Olga, Roza, Pavla), političarka, partizanska aktivistka (r. 10. 5. 1896, Trbovlje; u. 3. 11. 1943, Auschwitz-Birkenau, Poljska). Oče Anton Čeč, mati Helena Čeč.

Otroštvo je preživela na Kleku nad Trbovljami. Osnovno šolo je končala v Trbovljah, v Gradcu (Avstrija) pa 1918 tečaj za stenografijo in strojepisje. Istega leta se je zaposlila kot uradnica pri Uniji slovenskih rudarjev, obenem pa opravljala tajniške posle za Jugoslovansko socialdemokratsko stranko. Pri cepitvi na socialistično in komunistično strujo se je priključila slednji ter se v Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov) – od 1920 KPJ – včlanila aprila 1919. Na ustanovnem kongresu KPJ za Slovenijo aprila 1920 je bila izvoljena za tajnico. V splošni stavki železničarjev aprila 1920 so sodelovali tudi revirski rudarji in v Trbovljah ustanovili »trboveljsko komuno«, ki je prevzela krajevno oblast. V njenem širšem vodstvu je sodelovala tudi Čečeva in bila po likvidaciji komune prvič aretirana.

Njeno politično delovanje je bilo vsestransko, opravljala je administrativna dela za trboveljsko podružnico Zveze rudarjev Jugoslavije, agitirala na shodih rudarjev, v vodstvu trboveljske organizacije KPJ pa je bila zadolžena za mladinsko in žensko gibanje. Decembra 1920 je vodila ustanovni sestanek ženskega odseka KPJ za Slovenijo.

Vse od sprejema Obznane, ki je decembra 1920 prepovedala komunistično stranko, je bila na seznamu vodilnih trboveljskih komunistov, ki ga je vodilo sresko načelstvo v Laškem. Po sprejemu Zakona o zaščiti države avgusta 1921 je bila pod policijskim nadzorom, vrstile so se preiskave na domu in aretacije, več mesecev je bila v preiskovalnih zaporih in novembra 1922 obsojena na osemmesečno zaporno kazen. Po ustanovitvi neodvisnih sindikatov Zveze rudarskih delavcev februarja 1922 je bila do njihove prepovedi avgusta 1923 članica vodstva in zaposlena kot tajnica.

V času velike rudarske stavke v revirjih avgusta 1923 je bila aretirana in tri mesece v preiskovalnem zaporu. Junija 1923 je postala članica Pokrajinskega izvršnega odbora KPJ za Slovenijo. Decembra 1923 je do prepovedi njenega delovanja z »malo Obznano« (julija 1924) prevzela administrativne in tehnične posle za Neodvisno delavsko stranko Jugoslavije. Sodelovala je v pripravah načrta spopada, s katerim so komunisti skušali preprečiti pohod nacionalistične organizacije Orjune v Trbovljah v začetku junija 1924, a v spopadu ni sodelovala. Na procesu proti udeležencem spopada pred celjskim okrožnim sodiščem je bila zaradi pomanjkanja dokazov oproščena.

Po odhodu v Ljubljano (1925) se je zaposlila v Delavski zbornici, vključila se je v socialistično Zvezo delovnih žena in deklet ter na njenih shodih nastopala z zahtevami za enakopravnost žensk na vseh področjih. Marca 1926 je bil organiziran t. i. ženski teden, na kongresu septembra 1926 pa so bile komunistke iz Zveze izključene. Čečeva je delovala tudi v delavskih kulturnih društvih, v Trbovljah vodila tamburaški zbor, marca 1921 sodelovala pri ustanavljanju delavskega kulturnega društva Ledina, ki je bilo že maja istega leta prepovedano in ga je avgusta 1921 nadomestilo društvo Vesna, ki pa je bilo prepovedano julija 1924. Čečeva je prevzela trboveljsko dramsko sekcijo, ki se je v dveh letih delovanja predstavila s precejšnjim številom iger.

Avgusta 1927 je bila Čečeva poslana v Sovjetsko zvezo, kjer se je pod priimkom Čehova in kasneje Smisareva v Moskvi šolala na komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda (1927–30), po končanem šolanju pa je tam nekaj časa predavala dialektični materializem. 1932 se je zaposlila pri moskovskem rudarskem sindikatu. Na zahtevo KPJ se je maja 1937 vrnila v domovino in se tako izognila stalinskim čistkam. Ker jo je jugoslovanska policija v dosjejih še vedno vodila kot eno najpomembnejših komunistk, so jo le nekaj dni po vrnitvi v Trbovlje aretirali, a ji nato niso uspeli dokazati, da se je vrnila iz Sovjetske zveze; kljub temu so ji dodelili stalni policijski nadzor. Počasi se je začela vključevati v politično in kulturno delo v zasavskih revirjih.

Med njenim bivanjem v Sovjetski zvezi, zlasti pa po ustanovitvi KPS aprila 1937 so se domače politične razmere spremenile. Od 1938 je bila Čečeva v trboveljskem mestnem komiteju odgovorna za politično usposabljanje žensk in za teoretično politično izobraževanje članov partije, zlasti mladih. Ponovno je bila aretirana na začetku rudarske stavke v revirjih decembra 1939 in izpuščena januarja 1940. Nekaj kasneje je Kominterna zahtevala njeno izključitev iz komunističnega gibanja, a je okrožno vodstvo KPS sklenilo, da lahko nadaljuje s političnim delom.

Takoj po napadu na Jugoslavijo je bila v delegaciji komunistov, ki je od trboveljskega vojaškega poveljstva zahtevala orožje za prostovoljce pri obrambi domovine. Čečeva je pomagala pri ustanavljanju in širitvi mreže organizacij OF v revirjih, zlasti pri vključevanju žensk. Na dan napada na Sovjetsko zvezo je sodelovala na sestanku okrajnega komiteja (OK) KPS za revirje ter se še isti dan kot edina ženska priključila nastajajoči Trboveljski partizanski skupini in nato Revirski četi. Vojaških akcij se ni udeleževala, bila pa je zadolžena za politično delo. Pod psevdonimoma Roza in Pavla je po razbitju čete avgusta 1941 politično delovala v okolici Zagorja. Spomladi 1942 so jo kot inštruktorico KPS poslali v celjsko okrožje, kjer je skrbela tudi za povezavo z organizacijami OF na Kozjanskem. Aprila 1942 je postala sekretarka OK KPS in okrajnega odbora OF za Kozjansko ter tam vzpostavila vrsto organizacij OF.

Avgusta 1942 je bila ranjena v napadu na Kozjansko četo, pri kateri se je zadrževala, a se ji je uspelo umakniti. Aretirana je bila sredi septembra 1942, odpeljana v Brežice in nato v zapore v celjski Stari pisker. Kljub večkratnemu zaslišanju in mučenju ni ničesar izdala. Skupaj z dvanajstimi ujetimi partizani so jo 15. novembra 1942 vodili po celjskih ulicah, nato pa pred Narodnim domom postavili pred zid, sramotili in fotografirali. Zaradi ponovnega mučenja se ji je inficirala ranjena noga, zato so jo odpeljali v graško bolnišnico in nato v mariborske sodne zapore. Aprila 1943 so jo poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Jeseni je zbolela za tifusom in umrla.

1953 je bila odlikovana z redom narodnega heroja. Po njej se imenujejo osnovna šola in cesta v Trbovljah, vrtec v Celju ter ulice v Ljubljani, Celju, Šentjurju in drugje.