Car, Evgen (1944–)

CAR, Evgen (Jenő Car, vzdevek Jeni), igralec (r. 24. 5. 1944, Dobrovnik). Oče Ludvik Car, kmet, mati Irena Car, r. Göncz.

Osnovno šolo je obiskoval v Dobrovniku (1951−55), nižjo gimnazijo v Lendavi (1955−59), višjo gimnazijo pa v Murski Soboti (1959−63). Po maturi je vpisal študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani (1963−68), kjer je z vlogo Zdravnika v Lepi Vidi Ivana Cankarja absolviral (1968) in 1974 diplomiral. Že med študijem je sodeloval z Mladinskim gledališčem v Ljubljani (kasneje imenovano Slovensko mladinsko gledališče), s sezono 1968/69 se je zaposlil v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Drama Maribor in tam služboval do konca 1979. Od 1980 pa do upokojitve 2008 je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Po upokojitvi je sodeloval z MGL, Gledališčem Koper (GK) in Slovenskim ljudskim gledališčem v Celju (SLG Celje). Ob igralskem poklicu se je uveljavil tudi kot avtor dramskih besedil in uspešen vinogradnik.

Čeprav so v Carjevem obsežnem opusu prevladovale manjše, epizodne vloge, te niso bile odigrane nič manj premišljeno, skrbno in natančno kot t. i. nosilne vloge; igralca je vselej vodila ustvarjalna volja po oblikovanju karakternih potez upodabljanih likov. Za njegov igralski razvoj je bila pomembna vloga mladega posestnika Dolinarja v Lepi Vidi (1969) Ivana Cankarja. Med pomembnejšimi stvaritvami na odru mariborske Drame sta vlogi Jermana v komediji Oskubite jastreba (1977) Toneta Partljiča in Violinista v Klavnici (1978) Sławomira Mrožka. Sprva srhljivo smešna, z razvojem igre pa vse bolj razvidna Jermanova želja po odločnosti in moči se je v Carjevi interpretaciji stopnjevala do končnega tragičnega zloma. Kot Violinist je s premišljeno stilizacijo razvijal lik od infantilnosti učečega se in od oblastniške matere povsem odvisnega goslača mimo plašnega ljubimca do samozavestnega virtuoza in nič manj absolutnega mesarja. Z Don Juanom v igri Hansa Dietricha Grabbeja Don Juan in Faust (1979) je ustvaril zrelo vlogo, v kateri so se kot izrazne plasti druga za drugo nalagali neutajljivo uživaštvo, polaščevalska gnanost in suha ironija.

Kot na začetku njegove profesionalne igralske poti ga je tudi v MGL pričakal Ivan Cankar, tokrat s Hlapci (1980), v katerih je Car odigral Krčmarja. Da je gledališče z njim dobilo komika širokega registra, je pokazal kot Oče Mullarkey v igri Mili bog v nebesih (1981), igralska mojstrovina pa je bil Carjev Alfred Doolittle v Pigmalionu (1983) Georgea Bernarda Shawa: sijajno je poudaril brezmejno svobodo simpatičnega prevaranta, njegovo očarljivo preračunljivost, naravno bistrost in zgovornost. Sledilo je desetletje manjših vlog, številne med njimi v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike. Izpostaviti velja vlogo v drami Žarka Petana Dachauski procesi (1988), v kateri je Car kot Tožilec zelo subtilno in natančno odigral lik tožilca, ki se v lastni pravdi razkrije kot krivec ter na neki način tudi kot (tragična) žrtev. Nemara najžlahtnejšo stvaritev iz tega obdobja je oblikoval v drami Smrt trgovskega potnika (1994) Arthurja Millerja; v tipično epizodni vlogi Charleyja je ustvaril enega najizrazitejših drobnih, človeško subtilno izrisanih karakternih likov te drame in znova dokazal, da je občutljiv, izjemno dragocen soigralec. Ob izteku 1994 je krstno uprizoril lastno monodramo Poredušov Janoš, v kateri je v polni meri zažarel igralčev topli, širokosrčni humor, prepojen s plemenitim sentimentom in osvajajočim temperamentom. V letih, ki so sledila, je na odru MGL oblikoval kar štiri vloge v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet, niz vlog v uprizoritvah slovenske dramatike pa je kot gost v Prešernovem gledališču Kranj dopolnil z vlogo Prisednika senata v dramoletu Dominika Smoleta Zlata čeveljčka (1995); to je bila vehementna, bogata, med razkošno karakterno komiko ter prepirljivo, razdražljivo senilno zlobo razpeta izrazito ekspresivna igra in povsem nova igralska podoba Carja. V drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja je na odru MGL z uspehom preigraval klasični repertoar, novo igralsko mojstrovino je oblikoval z vlogo Edgarja v drami Henrika Ibsena Divja račka (2000): liku starega, propadlega častnika je dal veličino, ga prežel s toplino ter tihim in globokim razumevanjem. V novem tisočletju je preigraval klasični in sodobni repertoar v razponu od komedije do tragedije, težišče pa je bilo zopet na uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike. V kompilaciji Cankarjeve Lepe Vide z zgodnejšimi fragmenti dela Hrepenenje – Hamlet iz Cukrarne (2001) Mileta Koruna je kot Dolinar v svoji pragmatični omejenosti na komično učinkovit način zaman iskal odgovore na vprašanja o ženini odmaknjenosti. V krstni uprizoritvi Jančarjeve igre Lahka konjenica (2008) je – tedaj že kot gost v gledališču, v katerem je ustvarjal skoraj trideset let – pretehtano, s skrbno odmerjenimi izraznimi sredstvi izoblikoval stvarnega, človeško toplega Župnika. Rodnemu Prekmurju je svojevrsten spomenik postavil z dramo Štrki umirajo (2008), ki so jo pod naslovom Štorklje umirajo (2011) krstno uprizorili v Gledališču Koper: v drami, ki govori o zapuščenih, umirajočih prekmurskih kmetijah in vaseh, je interpretiral ostarelega kmeta Paverja, tradiciji zavezanega poštenjaka in posebneža, ki ga z enako močjo lomi občutek, da je nemočna priča nezadržnemu izginjanju vsega kmečkega in dejstvu, da mlada generacija na to brez pomislekov pristaja.

Za svoje delo je 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada, 1991 je bil izbran za Prekmurca leta, prejel je nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca MGL v sezoni 1964/65, 2006 je postal častni občan Dobrovnika, 2013 pa ga je Združenje dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo nagradilo z odličjem Marija Vera.