Čačinovič, Rudi (1914–2008)

ČAČINOVIČ, Rudi (rojstno ime Rudolf Čačinovič), diplomat, politik, publicist (r. 23. 3. 1914, Rakičan; u. 14. 1. 2008, Ljubljana, pokopan v Rakičanu). Hčerki Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja, univerzitetna profesorica, in Nadežda Čačinovič, filozofinja, univerzitetna profesorica, vnuk Matej Andraž Vogrinčič, konceptualni umetnik, vnukinja Dina Puhovski, operna pevka.

Prvih šest razredov gimnazije je končal v Murski Soboti, maturiral pa v Mariboru 1932. Na ljubljanski univerzi je nadaljeval s študijem prava, ki ga ni zaključil. Ob študiju je bil na različnih funkcijah vključen v dejavnost Akademskega agrarnega kluba Njiva in v Klub prekmurskih akademikov v Ljubljani. Pred izbruhom druge svetovne vojne je deloval predvsem kot novinar pri časopisih Novi Čas, Edinost, Stara pravda in Ljudska pravica, bil je tudi član uredništva mariborskega Večernika. Dobil je možnost štipendiranja za študij na visoki šoli za politične vede v Pragi, vendar zaradi komunistične usmeritve študija ni mogel pričeti. Od 1933 je bil član KPJ, 1940 je bilo njegovo članstvo prekinjeno zaradi osebnih stališč o sovjetsko-finski vojni. Zaradi komunističnega delovanja je bil 1940 pol leta konfiniran v Bileći. V času madžarske okupacije Prekmurja je bil konfiniran doma, a politično aktiven, jeseni 1944 pa mobiliziran v madžarsko vojsko na tečaj za podoficirje. Ob madžarski kapitulaciji je pozimi 1944–45 pobegnil v Prekmurje, kjer se je vključil v procese nastajanja nove oblasti. Član KPJ je ponovno postal 1951. Pridružil se je novonastajajočemu jugoslovanskemu diplomatskemu aparatu, najprej kot član jugoslovanske delegacije v Zavezniški kontrolni komisiji, nato kot član jugoslovanske vojaške misije v Budimpešti, po njenem preoblikovanju v veleposlaništvo pa kot vodja trgovinskega predstavništva, najprej v Budimpešti, nato v Buenos Airesu. Od 1951 je bil zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu ter kot šef konzulata v Zürichu in prvi sekretar veleposlaništva v Bernu. 1957–62 je vodil Okrajni ljudski odbor (OLO) Murska Sobota ter bil delegat Skupščine SRS in od 1965 ponovno zaposlen na sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu. 1968 je po normalizaciji odnosov med državama postal prvi jugoslovanski veleposlanik v Zvezni republiki Nemčiji (1968–73). Po vrnitvi v domovino je deloval kot član in podpredsednik izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije (1973–77), po propadu frankističnega režima v Španiji pa je bil imenovan za veleposlanika SFRJ v Madridu (1977–81). Bil je tudi svetovalec za mednarodne gospodarske odnose na zveznem sekretariatu za zunanje zadeve in republiški delegat v zvezni skupščini. V republiški skupščini je bil predsednik komisije za mednarodne odnose (1982–86). Po slovenski osamosvojitvi je bil pobudnik ustanovitve (1991) in prvi predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose. Po upokojitvi je še naprej pisal redne zunanjepolitične komentarje za slovenske časopise, predvsem za ljubljanski Dnevnik.

Sodil je v generacijo diplomatov, ki je novi jugoslovanski državi utirala pot v mednarodni prostor. Bil je strokovnjak za navezovanje diplomatskih odnosov, njegove diplomatske naloge so bile usmerjene v vzpostavljanje diplomatskih stikov (Madžarska, Argentina, Švica, Nemčija, Španija). Kalil se je v najbolj zahtevnem obdobju mednarodnih odnosov: hladna vojna, dekolonizacija, neuvrščenost, začetki globalizacije ipd. Ko se je slovenska diplomacija v začetku devetdesetih let 20. stoletja večinoma odpovedala znanju in izkušnjam diplomatov iz obdobja druge Jugoslavije, je svoje poznavanje mednarodnih odnosov in diplomacije prikazal v sedmih knjigah (spomini), časopisnih komentarjih in vodenju Društva za mednarodne odnose. Bil je tudi prevajalec iz madžarske in špansko-latinskoameriške literature.

Je dobitnik številnih odlikovanj in priznanj (red dela z rdečo zastavo, red jugoslovanske zvezde z zlatim vencem), 1976 je postal častni občan Murske Sobote. Prejel je tudi nemški veliki križ za zasluge in španski veliki križ Izabele Katoliške.