Budkovič, Lojze (1953–)

BUDKOVIČ, Lojze (Alojz Budkovič), gozdar, alpinist (r. 2. 5. 1953, Jesenice). Oče Venceslav Budkovič, računovodja, mati Ljudmila Budkovič, r. Lovko, trgovka. Brat Tomaž Budkovič, geolog.

Osnovno šolo je obiskoval na Bohinjski Bistrici (1960–68), gozdarsko srednjo tehniško šolo pa v Postojni (1968–72). Diplomiral je 1978 na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete (BF) Univerze v Ljubljani (UL). Strokovni izpit je opravil pri Soškem gozdnem gospodarstvu Tolmin (1982), kjer je bil 1978–83 zaposlen, nazadnje pri TOZD gozdarstvo Ajdovščina kot vodja priprave dela. 1983 se je zaposlil na Gozdnem gospodarstvu Bled, kjer je bil do 1989 vodja delovne enote Bohinj. 1989–94 je bil vodja priprave dela pri TOZD gozdarstvu Bohinj, nato pa eno leto vodja gozdne proizvodnje v Bohinju. Od 1995 do upokojitve 2017 je bil zaposlen na Zavodu za gozdove Slovenije, najdaljše obdobje (1995–2013) kot revirni gozdar na Pokljuki (revir Rudno polje), 2013–17 pa kot gozdar načrtovalec na Območni enoti Bled. 2003–13 je sodeloval z Gozdarskim inštitutom Slovenije pri popisih fenologije in intenzivnem spremljanju stanja gozdov.

Kot gozdar praktik je večino časa posvetil neposrednemu terenskemu delu z gozdom. Med strokovnim delom je del časa namenil odkrivanju drevesnih velikanov v bohinjskih gozdovih. Z njegovo pomočjo se je obogatil seznam nahajališč starih rudnikov železove rude na Pokljuki in v Bohinju. Ob pomoči domačinov mu je uspelo od Soteske do Mojstrane evidentirati ostaline strelskih jarkov Savske linije, ki je bila zadnja rezervna linija soške fronte. Uredil je bogato arhivsko gradivo Gozdnega gospodarstva Bled, ki so ga predali v hrambo Gornjesavskemu muzeju na Jesenicah in enoti Zgodovinskega arhiva v Kranju. Strokovne in znanstvene članke objavlja v revijah Preseki, Proteus in Gozdarski vestnik, prav tako je soavtor več strokovnih in znanstvenih monografij o izstopajočih (orjaških) drevesih v gorenjskem delu Julijskih Alp in o zgodovini gospodarjenja z gozdom v tem pogorju. Je dolgoletni član Planinskega društva Bohinjska Bistrica in Alpinističnega odseka Bohinj, ki ga je 1980–83 tudi vodil. Omeniti velja še njegovo publicistično delo na področju gorništva in alpinizma, potopisne objave v Soškem gozdarju in Planinskem vestniku ter soavtorstvo več alpinističnih monografij (z opisi vzponov v tuja gorstva in plezalnih smeri v domačih stenah).