Bulič, Dragan (1949–)

BULIČ, Dragan (dr. B., Bula), radijski glasbeni urednik (r. 22. 7. 1949, Ljubljana). Oče Drago Bulič, uradnik, mati Kristina Bulič, r. Magaj, uradnica.

V Ljubljani je 1968 maturiral na gimnaziji. Študij prava je 1970 prekinil zaradi dela na Radiu Študent (RŠ). Po služenju vojaškega roka (1972–73) se je za kratek čas vrnil na RŠ in se 1974 zaposlil na RA Ljubljana. Najprej je delal na Valu 202, od 2002 do upokojitve 2014 je bil glasbeni urednik na prvem programu. Vseskozi je sodeloval tudi s TV Slovenija. Prvo pomembno vlogo je odigral pri razvoju RŠ, kjer je prispeval k postavitvi fonoteke in delovanju glasbene redakcije. V času oddajanj so predvajali alternativno in progresivno glasbo iz zasebnih zbirk plošč, za katere na drugih radijskih postajah ni bilo prostora. 1980 je bil DJ v diskoteki Turist, nato eno leto v klubu Valentino, zatem pa od 1985 še v diskoteki Palma (nekdanja Stopoteka). Znanje s področja popularne glasbe je širil z udeležbo na koncertih doma (npr. Frank Zappa, Cat Stevens, Chick Correa, Weather Report, Uriah Heap, Nazareth) in v tujini (v Gorici, Zagrebu, na Dunaju, v Münchnu, Pragi, Londonu in New Yorku). Na Radiu Ljubljana se je začel širše seznanjati s popevko in slovenskimi izvajalci. 1976 je pričel z glasbo opremljati program na Valu 202, 1979 pa so mu odobrili oddajo z lastnim konceptom, imenovano S.O.S. (V soboto obujamo spomine), 1990 preimenovana v ŠTOS (Še v torek obujamo spomine), 2015 pa se je preselila na prvi program Radia Slovenija. Zadnja oddaja je bila na sporedu 2016. Predvajanih je bilo 1808 oddaj, od tega 280 takih, ki so bile na sporedu tudi poleti in zato niso bile štete kot redne. V osemdesetih letih 20. stoletja je v radijski program Vala 202 vpeljal oddaji Novosti Založbe kaset in plošč (v obliki intervjujev) in v devetdesetih letih še Popevko tedna.

Vztrajno je skrbel za radijsko fonoteko, ki velja za najbogatejši arhiv slovenske glasbe, in jo in redno dopolnjeval. Na televiziji je vodil oddajo Slovenska rok scena (1977/78), občasno je v devetdesetih letih 20. stoletja sodeloval še pri oddajah Pop godba in Bobenček. Pečat na televiziji je pustil predvsem v oddaji Video noč, ki je kasneje prerasla v Sobotno noč; vodil jo je 1994–2000. V vlogi komentatorja je nastopal pri štiriindvajseturnem prenosu koncerta Live Aid (1985), koncertu ob sedemdeseti obletnici Nelsona Mandele (1988) in koncertu v spomin na Freddyja Mercuryja (1992). V revijah Mladina (1971–76) in Stop (1978–86) je objavljal recenzije plošč in koncertov, v reviji Grom pa rubriko Na današnji dan (1991–93). 1986 je organiziral koncert Prva liga za prvo ligo (na ljubljanskem bežigrajskem stadionu je nastopilo več kot dvajset slovenskih izvajalcev z namenom, da se NK Olimpija spet vrne v prvo ligo), istega leta je v diskoteki Palma ponovno zbral Mlade leve, 1987 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani organiziral in vodil prireditev Ne čakaj na maj, na kateri je obudil skupino Bele vrane.

Prejel je priznanje RTV Slovenija ob dvajseti (1996) in trideseti obletnici delovanja (2004). 2009 je prejel viktorja za življenjsko delo.