Bükvič, Frank (1923–1995)

BÜKVIČ, Frank (Franc Bükvič, Feri Bükvič, Ferry Bükvič, F. Bükvič), pripovednik (r. 1. 9. 1923, Puconci; u. 2. 9. 1995, Fairfield, Connecticut, ZDA). Oče Franc Bükvič, trgovec, mati Marija Bükvič, r. Flisar.

1933–41 je obiskoval gimnazijo kneza Koclja v Murski Soboti, 1941 se je vpisal na študij medicine v Gradcu. Zaradi zaostrenih političnih razmer in vojne je odšel v madžarski Pecs in tam nadaljeval študij medicine. Oktobra 1943 so ga madžarske oblasti aretirale in internirale, bil je v več kot dvajset zaporih in taboriščih na Madžarskem, v Nemčiji in Avstriji, trikrat je pobegnil in bil nato vpoklican v madžarsko vojsko. Februarja 1945 so ga madžarske oblasti kot dezerterja obsodile na pet let zapora, aprila je v Szombathelyju dočakal Rdečo armado. Jeseni 1945 je poskusil nadaljevati študij medicine na ljubljanski univerzi. Ker mu niso priznali izpitov, ki jih je opravil na graški univerzi, je maja 1946 pobegnil v Avstrijo. Kot taboriščni študent je na univerzi v Gradcu od 1946 študiral politične vede; doktoriral je 1951 z disertacijo Die staatsrechtliche Stellung Kroatiens im Königreich Jugoslawien und in der föderativen Volksrepublik Jugoslawien. Istega leta se je v Celovcu poročil s koroško Slovenko Elizabeto M. Lesjak in se decembra izselil v ZDA. Najprej je delal v tovarni in študiral poslovno-upravne vede na univerzi v Bridgeportu. 1964 se je vpisal na univerzo v New Yorku in tam 1969 doktoriral iz nemške književnosti z disertacijo o delih avstrijskega dramatika Johanna Nepomuka Nestroya z naslovom Menschendarstellung in Nestroys »Der Zerrissene« und »Der alte Mann mit der jungen Frau« (Im Zusammenhang des Gesamtwerkes). Od 1963 je poučeval na jezuitski univerzi v Fairfieldu v Connecticutu, najprej nemški jezik, nato nemško in rusko književnost; tam je bil tudi predstojnik oddelka za slovanske in germanske jezike.

Bükvič je bil član znanstvenih združenj American Association of Teachers of German in American Association for the Advancement of Slavic Studies in Society for Slovene Studies.

Bükvičevo dramatično življenje, tesno vpeto v tedanje zgodovinske procese, se živo odraža v njegovem literarnem delu. Prvenec, obsežni roman Brezdomci o življenju v Prekmurju med drugo svetovno vojno pod madžarsko okupacijsko oblastjo,je 1948 izdal v Gradcu kot taboriščni študent. Pred odhodom v ZDA je v celovškem Tedniku (1950–51) začel objavljati povest Vanek, ki pa je ni dokončal. Od 1956 je v Meddobju objavil več črtic in novel iz zdomskega življenja v ZDA (Pometač Marich, 1956; Begunec Farič, 1956/57, prevedeno v angleščino ter objavljeno na radiu v ZDA in Kanadi; Novi sosedje, 1959; Kako je pokojni Campbell prišel strašit svojo ženo, ki ga je povozila z avtom, 1964), ki so bile 1979 ponatisnjene pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu v zbirki Zgodbe iz zdomstva in še kaj. Novelo Begunec Farič je preoblikoval tudi v scenarij za TV-dokumentarec, ki so ga 1957 predvajali na ameriškem CBS pod naslovom Lest We Forget. 1973 je pri Slovenski kulturni akciji izdal svojo prvo zbirko črtic in novel Ljudje iz Olšnice, v kateri prikazuje odnos prekmurskih Slovencev do Judov in njihovo usodo, preden so jih usmrtili v Auschwitzu (noveli Papirničar Aleš in Upanje). Tri črtice iz zbirke, Strast, Jetniški brivec in Velikonočna spoved, so bile že prej objavljene v slovensko-argentinskem tisku (Meddobje, 1970 in 1971, Svobodna Slovenija, 1973). Njegovo najpomembnejše delo je roman Vojna in revolucija (1983), v katerem prikazuje dramatično dogajanje v Prekmurju med drugo svetovno vojno in tik po njej. Obsežna panorama vojnih dogodkov odraža psihološko podobo množice in posameznika, v njej nastopa več kot tristo oseb. Med osrednjimi temami sta partizansko gibanje in vloga KP ter njenprevzem oblasti. Roman, ki je prvotno izšel pri Slovenski kulturni akciji, je bil kot eden prvih ponatisov literarnih del slovenske politične emigracije objavljen v Sloveniji. Bükvič je kratko prozo objavljal tudi v newyorškem Glasu naroda (1962) in tržaškem Mostu (1981), v Sloveniji pa v Izseljenskem koledarju (1990, kratka proza Marduk) in Novi reviji (1993). 1994 je v Ljubljani izšlo še njegovo zadnje pripovedno delo Avtobus norcev, v katerem pripoveduje o življenju in navadah Američanov. Njegova nagrajena novela Oče in sin je posmrtno izšla v Meddobju. Bükvičevo delo je uvrščeno v antologije Dnevi smrtnikov : emigrantsko pripovedništvo (1945–1960) v izboru (1960), Anthology of Slovenian American Literature (1977) in Pod južnim križem : antologija emigrantske proze 1945–1991 (1992). Poskušal se je tudi v dramatiki (komedija Nič drugega kot zgaga, drama Prelom). V revijah Meddobje (1973, 1977, 1978), Österreich in Geschichte und Literatur (1978) in Balkan Studies (1988) je objavil literarnozgodovinske študije o ruskem protisovjetskem pesništvu in posameznih avtorjih, mdr. o Aleksandru Isajeviču Solženicinu, Karlu Heinzu Jakobsu in Johannu Nepomuku Nestroyu.

Med Bükvičevimi literarnimi vzorniki sta bila predvsem Miško Kranjec in Prežihov Voranc. Slog njegovega prvenca Brezdomci je še reportažen, naturalističen, mestoma baročno gostobeseden, prepleten z dolgimi debatami. Zgodba je kompozicijsko kaotična, karakterizaciji manjkajo notranji psihološki premiki, avtor dosega učinek s filmsko teatralnostjo zunanjega dogajanja. Z drugo knjigo prehaja v bolj umirjen domačijski realizem, ki pa še vedno vzdržuje napetost s poudarjeno dramatičnostjo. Tudi naslednja zbirka kratke proze je pravi kontrast baročnosti prvega romana. Z osrednjim delom, romanom Vojna in revolucija,pa se je Bükvič razvil v psihološkega realista in ustvarjalca prepričljivih literarnih likov.Izkazal se je tudi kot izrazit epik, mojster množičnih prizorov in problematiziranja težkih moralnih odločitev, ki vplivajo na razplet fabule. Glavnina njegovega literarnega opusa je tematsko uperjena proti vojni, nasilju in totalitarizmu. Poseben pomen njegovega prikaza dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem je v tem, da obravnava dogodke in osebe onkraj toge ideološke polarizacije Slovencev v dva nasprotna tabora, partizanstvo in domobranstvo. Zaradi tega je bil deležen ostrih kritik med nekaterimi argentinskimi Slovenci, v Sloveniji pa so bila njegova dela nedostopna širšemu bralstvu vse do 1990.

1970 je prejel nagrado New York University's Founders Day Award. Za novelo Svaka je v Buenos Airesu prejel drugo nagrado na literarnem natečaju Slovenske kulturne akcije, za roman Vojna in revolucija nagrado na razpisu Slovenia Credit Union v Torontu, za novelo Oče in sin pa posebno nagrado na literarnem natečaju Slovenske kulturne akcije 1995.