Bukovinski, Ivan (1886–1957)

BUKOVINSKI, Ivan, pesnik, pisatelj (r. 18. 12. 1886, Ribnica, Brežice; u. 21. 6. 1957, Pittsburgh, Pensilvanija, ZDA).

Izhajal je iz viničarske družine. Po končanem petem razredu osnovne šole v domačem kraju je ostal doma in hodil na dnino na grad Mokrice. Šolanja zaradi pomanjkanja sredstev ni nadaljeval, v vojski so ga zaradi slabega zdravja zavrnili. Od 1908 je delal pri regulaciji Save, nato kot hišnik v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. 1913 se je izselil v ZDA. Tam je bil najprej zaposlen kot sluga pri farni šoli Sv. Vida v Clevelandu v Ohiu, nato se je preživljal kot priložnostni delavec, največ v Pensilvaniji. Sprva je bil tam rudar, zatem se je stalno naselil v Pittsburghu, kjer je delal kot jeklar, livar, delavec na plavžu, farmi, v hotelu, restavraciji, na rečnih tovornih čolnih, v gradbeništvu, tovarni konzerv, na pokopališču, v tovarni gumbov in nato v bolnišnici.

Bukovinski je pesnil že kot otrok, njegova prva objava je bila v mariborskem Vrtcu. Po izselitvi v ZDA je objavljal v ameriško-slovenski periodiki, mdr. v Prosveti. 1914–15 je najprej objavljal v Slogi – Edinosti in Glasilu Kranjsko-slovenske katoliške jednote, nato tudi v Času. V tridesetih letih 20. stoletja je objavljal v Slovensko-ameriškem koledarju, v štiridesetih in petdesetih letih pa predvsem v Glasu naroda, v katerem se je prvič oglasil že 1913. Pisal je zlasti liriko z raznoliko tematiko – protivojno, ljubezensko, domovinsko, bivanjsko, versko in socialno, redkeje je poudarek na čutnosti, v tridesetih letih 20. stoletja je objavljal tudi šaljivke in zbadljivke. Prevladuje refleksivna in razpoloženjska lirika, verz je največkrat jambski ali trohejski četverec, melodičnost poskuša doseči z amfibrahom (Glasovi iz nove domovine). Njegov pesniški izraz se giblje med preprosto izpovednostjo s skromno metaforiko na eni strani in tenkočutnim lirizmom na drugi. Delno je ohranjena tudi njegova kratka proza – spominske črtice in kratke zgodbe, predvsem z izseljensko tematiko, objavljene v Slovensko-ameriškem koledarju in Glasu naroda. Njegovo delo je uvrščeno tudi v antologijo Naši na tujih tleh (1982).

Bukovinski sodi med pionirje slovenske književnosti v ZDA. Kot literarni samouk preseneča s čistostjo jezika, kakršna v izseljenstvu ni bila samoumevna, tematsko-motivne in slogovne značilnosti njegove poezije in proze pa ustrezajo prevladujočemu literarnemu okusu slovenske skupnosti v ZDA v času prve svetovne vojne in med obema vojnama.