Bujas, Zoran (1910–2004)

BUJAS, Zoran, psiholog (r. 27. 12. 1910, Split, Hrvaška; u. 11. 1. 2004, Zagreb, Hrvaška). Oče Ramiro Bujas, psiholog, utemeljitelj hrvaške znanstvene in uporabne psihologije na temeljih eksperimentalnega pristopa.

Osnovno šolo je obiskoval v Zadru in nato v Dubrovniku, na tamkajšnji gimnaziji je 1928 tudi maturiral. Na filozofski fakulteti zagrebške univerze (FF ZG) je 1932 diplomiral iz psihologije, 1933 pa doktoriral iz psihologije občutenja z disertacijo O sukcesivnom kontrastu pri okusu. 1933–36 je nadaljeval podoktorsko izobraževalno in raziskovalno delo na Collège de France v Parizu pri Henryju Piéronu, psihologu in vodji katedre za fiziologijo občutka, kjer je zaključil študij ter opravil izpite iz obče in aplikativne psihologije. Od 1936 je bil zaposlen kot psiholog na Inštitutu za profesionalno orientacijo v Zagrebu. 1938 je postal privatni docent za psihologijo na FF ZG, 1940 pa profesor na visoki pedagoški šoli v Zagrebu. 1948 je bil izbran za izrednega profesorja za Eksperimentalno in fiziološko psihologijo na naravoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu, naslednje leto pa je bil nastavljen kot profesor psihologije na FF ZG, kjer je kot redni profesor in predstojnik oddelka delal do upokojitve 1981. 1955–56 je bil dekan FF ZG, 1956–58 pa rektor Univerze v Zagrebu. Bujas je prvi (in do sedaj edini) psiholog na Hrvaškem, ki je postal akademik. Za dopisnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU) je bil izvoljen 1960, za rednega pa 1968. 1977–85 je bil tajnik Razreda za naravoslovne vede, 1989–91 pa podpredsednik JAZU oziroma kasneje Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU). 1985 je postal dopisni član SAZU.

Osnoval in vodil je Laboratorij za psihofiziologijo dela na Inštitutu za medicinske raziskave in medicino dela v Zagrebu (1948–67), 1979 pa je ustanovil Laboratorij za raziskovanje strukture in funkcije čutnih organov pri HAZU. Bil je ključni tvorec študija psihologije in psihološkega raziskovanja na oddelku za psihologijo FF ZG. Velja za vodilnega hrvaškega psihologa in utemeljitelja t. i. zagrebške eksperimentalne psihološke šole, katere najbolj razpoznavna značilnost je bila izjemna metodološka temeljitost, ki vodi do verodostojnih znanstvenih izsledkov skozi natančno določene in nadzorovane znanstvene metode in tehnike z zadovoljivo zanesljivostjo in veljavnostjo. Pomembno je vplival na izobrazbo vrste generacij hrvaških psihologov in na razvoj hrvaške psihologije. Ukvarjal se je s senzorno psihofiziologijo in psihofiziko – zlasti na področju okusa in občutka mraza, pa tudi sluha in vida, s psihofiziologijo dela ter telesne in mentalne utrujenosti, nevropsihologijo, dokimologijo, profesionalno orientacijo, še posebej pa s psihometrijo in gradnjo psiholoških testov. Sestavil je več kot štirideset psiholoških merskih inštrumentov, zlasti testov inteligentnosti, ki jih je zelo inovativno gradil v skladu z lastno koncepcijo, da je inteligentnost pravzaprav sposobnost biti občutljiv za problem oziroma zmožnost najti neuravnoteženost v strukturi.

Od 1959 je bil glavni urednik časopisa Acta Instituti psychologici Universitatis zagrabiensis. Kot gostujoči profesor je predaval na Sorboni v Parizu (1951), Harvard University v Bostonu v ZDA (1954), Brown University v Providenceu (1954), Akademiji znanosti Sovjetske zveze v Moskvi (1957), Rockefeller University v New Yorku (1971) in na Yale University v New Havenu (1984).

Aktivno je sodeloval na številnih mednarodnih kongresih, 1964 pa je bil glavni organizator ter predsednik organizacijskega in programskega odbora XV. Svetovnega kongresa za uporabno psihologijo v Ljubljani.

Kot dolgoletni profesor za psihologijo na Oddelku za psihologijo FF UL (1954–79) je močno vplival tudi na razvoj slovenske psihologije. Njegovo delo je tesno povezano z ustanovitvijo ljubljanskega oddelka za psihologijo (1951) in delom Mihajla Rostoharja, enega od ustanoviteljev Univerze v Ljubljani. V času, ko je bil Rostohar edini učitelj psiholoških predmetov na študiju psihologije v Ljubljani, mu je iz Zagreba kot gost priskočil na pomoč Bujas; tudi po njegovi zaslugi se je oddelek razvil in organizacijsko okrepil. Pričel je z rednimi predavanji iz psihologije dela, psihodiagnostike in statistike. S svojimi predavanji in drugim pedagoškim delom, pa tudi z vzpodbujanjem kakovostnega raziskovalnega dela je Bujas generacije slovenskih študentov psihologije seznanjal z najnovejšimi psihološkimi spoznanji in jim nudil znanstveno-metodološke temelje za delo, predvsem v psihometriji in psihofiziki. Po Rostoharjevi upokojitvi je prevzel vodilno vlogo pri izvajanju študijskega programa psihologije v Ljubljani, obenem pa je skoraj do upokojitve izvajal predavanja iz psihometrije in konstrukcije psiholoških testov.

Nagrado za življenjsko delo Univerze v Zagrebu je prejel 1973, zagrebška univerza mu je 1981 podelila tudi naziv zaslužni profesor, istega leta je postal častni doktor Univerze v Ljubljani, 1991 pa je postal častni direktor Laboratorija za raziskovanje strukture in funkcije senzornih organov pri HAZU.