Brzin, Miroslav (1923–1999)

BRZIN, Miroslav (Miro Brzin), biokemik (r. 13. 4. 1923, Ljubija, Bosna in Hercegovina; u. 8. 8. 1999, Ljubljana). Žena Bronislava Brzin, mikrobiologinja, sin Jože Brzin, biotehnolog.

Kemijo je študiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani, nekatere temeljne biološke predmete je vpisal tudi na Oddelku za biologijo iste fakultete. Po diplomi 1951 se je zaposlil na Inštitutu za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani (MF UL), kjer je ostal do smrti. 1960 je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Mikrogazometrična in mikrogravimetrična metoda za določanje holinesteraz izoliranega predela motorične ploščice : (s posebnim ozirom na delovanje d-tubokurarina).

Od 1965 je bil član newyorške akademije znanosti, od 1976 izvedenec Unesca za nevrobiologijo, član Mednarodnega združenja za nevrokemijo in Evropskega združenja za nevrokemijo. V tem času se je izpopolnjeval in sodeloval z raziskovalci na odličnih tujih univerzah: Karolinski univerzi v Stockholmu, Carlsbergovem biološkem inštitutu v Köbenhavnu, univerzi Vanderbilt v Nashvillu v ZDA in venezuelskem inštitutu za znanstvene raziskave (IVIC) v Caracasu. Pomembno za njegov znanstveni razvoj je bilo večletno gostovanje na Univerzi Columbia v New Yorku (1963–68), kjer je delal v laboratoriju profesorja Davida Nachmansona, pionirja in tedaj vodilne osebnosti v nevrokemiji holinergičnega živčnega sistema. Brzin je vzpostavil trajne vezi z mnogimi Nachmansonovimi mladimi sodelavci, ki so pozneje z njim postali nosilci raziskav na tem področju. Z njimi in drugimi je večkrat delal skupaj tudi v laboratorijih Pomorskega biološkega inštituta v kraju Woods Hole v ZDA.

1974 je postal izredni član SAZU in redni profesor, 1979 je postal redni član SAZU. Od 1980 do smrti je bil predstojnik Oddelka za mednarodno sodelovanje in znanstveno koordinacijo na SAZU. V tem obdobju je bil vodja raziskovalnega programa na Inštitutu za patološko fiziologijo MF UL. V njegovem laboratoriju so raziskovali mnogi gostujoči domači in tuji raziskovalci. Predaval je na magistrskem študiju na MF v Ljubljani, kjer je redno sodeloval pri podiplomskem študiju nevrokemije in nevrobiologije, ki ga je na inštitutu IVIC v Venezueli organiziral Unesco za Latinsko Ameriko. 1976 je postal svetovalec Unesca za podiplomski študij bioloških ved. Bil je član uredniških odborov treh mednarodnih znanstvenih revij znanosti o živčevju (Journal of Neuroscience Research, 1979–96; Neurochemical Research, 1981–94; International Journal of Developmental Neuroscience, 1984–88).

Od 1970 je aktivno sodeloval pri oblikovanju znanstvene politike v Sloveniji. Od 1986 je bil predsednik odbora za koordinacijo področij skupnega programa in član predsedstva Raziskovalne skupnosti Slovenije. V tem obdobju je pomembno vplival na uveljavitev medicine kot raziskovalnega področja. 1992–96 je bil član komisije za državne nagrade v znanosti RS. Bil je mentor številnim mladim raziskovalcem in doktorandom, tudi iz kliničnih ved, kar je pripomoglo k razvoju znanstvenoraziskovalnega dela na klinikah Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Na višku kariere je bil eden najbolj citiranih slovenskih raziskovalcev v biomedicini. Njegovo delo je bilo posvečeno holinergičnemu živčnemu sistemu, tj. tistemu delu živčevja, v katerem je prenašalec živčnih impulzov acetilholin, ki ga razgradi encim holin esteraza. V okviru raziskav, ki jih je vodil Andrej O. Župančič, je začel z raziskavami učinkov nekaterih inhibitorjev in tubokurarina na holin esterazo. Težišče njegovega dela se je pomaknilo k proučevanju pomena tega encima v skeletnih mišicah in živčevju v različnih poskusnih razmerah in med razvojem organizma. Njegov posebej dragocen prispevek je bilo razvijanje novih metod, s katerimi je v mednarodnih krogih raziskovalcev holin esteraz kmalu postal zelo prepoznaven. Z mikrogazometrično tehniko je v Carlsbergovem laboratoriju v Köbenhavnu skupaj z Josephom Zajickom prvi na svetu izmeril aktivnost acetilholin esteraze v posameznem živčno-mišičnem stiku. Rezultate meritev je objavil v reviji Nature (1958). V naslednjih letih je razvil mikrogazometrično tehniko z magnetnim ponirkom in mikrogravimetrično tehniko. Prva je omogočala natančno merjenje aktivnosti encimov tudi v posameznih celicah, npr. aktivnosti monoamino oksidaze v posameznih živčnih celicah. Bil je pionir raziskav o učinkih prekinitve motoričnega živca na uravnavanje holin esteraze v živčno-mišičnem stiku in mišičnih vlaknih, raziskav, ki so odprle področje raziskovanja živčnega nadzora biokemičnih procesov v mišici. Kot komplementarni pristop je poleg mikrokvantitativnih študij holin esteraz uporabil elektronsko mikroskopijo in citokemijo holin esteraz, ki je prikazala lokalizacijo tega encima v različnih tkivih, pa tudi na subcelularnih strukturah v posameznih celicah, kar je bistveno razširilo razumevanje mehanizmov uravnavanja tega encima v tkivih, njegovega celičnega obravnavanja in njegove vloge. Odkril je dejansko kemično reakcijo, na kateri je temeljila že prej znana empirična citokemična metoda za prikaz holin esteraze, in na temelju teh spoznanj metodo močno izboljšal. Poleg raziskav na mišicah je raziskoval tudi aktivnost, lokalizacijo in fiziološko vlogo acetilholin esteraze v simpatičnih ganglijih in osrednjem živčevju. Del raziskav je posvetil farmakotoksikološki zaščiti acetilholin esteraze pred organofosfornimi inhibitorji, ki so znani živčni strupi. V zadnjih letih aktivnega raziskovanja je z mlajšimi sodelavci proučeval predvsem toksične učinke holinesteraznih inhibitorjev na mišice in živčevje, mehanizme živčnega uravnavanja holin esteraz v mišicah in učinke električnega draženja na holin esteraze v vzdražnih tkivih.

Dvakrat je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča (1965 z Milanom Kovičem in Srečkom Omanom ter 1982 z Zoranom Grubičem, Tomažem Kiauto, Anamarijo Klinar Vister in Janezom Sketljem). Prejel je tudi nagrado za izboljšave in tehnične inovacije istega sklada (1977 s Srečkom Omanom) ter Kidričevo nagrado za življenjsko delo (1984) in red Andrés Bello Republike Venezuele (1987).