Brvar, Andrej (1945–)

BRVAR, Andrej, pesnik, publicist (r. 8. 8. 1945, Čačak, Srbija). Oče Mirko Bervar, profesor glasbe (priimek Bervar je v »Brvar« posodobil pesnik), mati Roza Bervar, r. Pediček. Žena Vanda Brvar, filmska scenaristka in režiserka.

Družina je bila med drugo svetovno vojno izseljena v Srbijo, zato je Brvar do svojega sedmega leta bival v Čačku. Zatem je v Mariboru obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Maturiral je 1965 in se nato vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter italijanskega jezika s književnostjo je diplomiral 1972. Po odsluženem vojaškem roku (1972–73) se je 1973 zaposlil v Mariborski knjižnici kot akcesor-lektor (do 1989). 1981–82 je bil urednik za izvirno literaturo pri mariborski reviji Dialogi. 1989 je postal urednik za izvirno literaturo pri Založbi Obzorja, 2002 pa urednik za izvirni leposlovni program pri Študentski založbi Litera, kamor je od založbe Obzorja prenesel celoten program izvirne slovenske literature, od DZS pa je prevzel zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. 2009 se je upokojil.

Med študijem je bil član literarno-gledališke skupine »442« (ob Bardu Iucundusu, Milanu Jesihu, Ivu Svetini, Matjažu Kocbeku, Tomažu Kralju, Ferdinandu Miklavcu, Denisu Ponižu), v okviru katere je sodeloval pri uprizoritvi gledališke predstave Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk v režiji Dušana Jovanovića. Od 1972 je član Društva slovenskih pisateljev. Istega leta je postal eden od članov t. i. mariborske literarne peterice (skupaj s Francetom Forstneričem, Dragom Jančarjem, Marijanom Krambergerjem in Tonetom Partljičem), ki je 1973 izdala literarni zbornik z naslovom Skupaj, v katerem je Brvar objavil Pesmi za vando in Dolgo nedokončano pesem o vandi. 1988–89 se je javno angažiral v Mariboru (bil je pobudnik apela za postavitev spomenika škofu Antonu Martinu Slomšku in spominske plošče pisatelju Stanku Majcnu) in v Ljubljani (sodeloval je pri dejavnostih Nove revije, v kateri je objavljal svoje pesmi in eseje). Od 1992 je član Slovenskega centra PEN, od 1995 pa tudi Slovenske matice. 2005–06 je bil član Strateškega sveta za kulturo in znanost pri Vladi RS. Z avtorskimi prispevki je sodeloval na Srečanjih slovenskih pisateljev na Štatenbergu (uvodni referat Literatura kot področje et(n)ičnega), na mednarodnih literarnih srečanjih v Vilenici, na simpozijih Slovenske matice in Nove revije, ki so idejno zaključevali krog njegovih intelektualno-pesniških iskanj. Poezijo je objavljal v literarnih revijah Problemi, Dialogi in v študentskem časopisu Tribuna.

Že v gimnazijskih letih je Brvarju, ki je tudi likovno in glasbeno ustvarjalen, predstavljalo vir navdiha odkritje poezije ruskih futuristov (predvsem Vladimirja Majakovskega) in proze Ernesta Hemingwaya. 1969 je izšla njegova prva pesniška zbirka Slikanica, ki je ob prepoznavnem vplivu tedanje slovenske avantgarde že kazala pesnikovo posebno osredotočenost na vizualno gradivo (sam se je označil za »imagista«). Vzpostavil je ustvarjalni stik s slikarjem Zmagom Jerajem, s katerim sta sodelovala tudi pri večini poznejših Brvarjevih pesniških zbirk. Že v prvi so bili opazni družbenokritični toni: njegovi pesmi Balada ter Sklicujem zborovanje, objavljeni v Problemih 1967, sta izzvali politično afero, saj sta bili označeni kot žalitev spomina na obdobje slovenskega NOB. Na pesnikovo stran se je postavilo nekaj vidnih intelektualcev (Vladimir Kavčič, Dimitrij Rupel), do uradne obtožbe pa ni prišlo.

Po opustitvi tematsko enotne oblike pesmi se je usmeril h kaotično atomiziranim in »kataloško« naštetim drobcem vsakdanjega izkustva (avantgardistična zbirka pesmi Kdo je ubil holoferna, 1973; pesmi, objavljene v zborniku Skupaj). Osamosvojitev verza v obliki enovrstičnice kot modificiranega haikuja predstavlja zbirka Pesmi (1975) z Jerajevimi likovno-fotografskimi dopolnitvami.

Naslednji zbirki Osemnajst pesmi plus Dodatek (1979) je bila dodana celotna korespondenca med Brvarjem in Francetom Pibernikom, ki obravnava problematiko njegove dotedanje poezije v smislu strukturalistične poetike, po kateri je tudi razmislek o poeziji poetični akt. Že v osemdesetih letih 20. stoletja je Brvarjeve pesmi izbral in jim spremno besedo napisal Marijan Kramberger v pesniški antologiji Skrčka čez palico (1984). 1985–88 je Brvar pisal tudi pesniška dela za mladino, ki so izšla v knjigah Domača naloga (1985), Mala odiseja (1988) in Zimska romanca (1988). V istem pojmovanju strukturalistične poetike kot Dodatek k Osemnajstim pesmim se utemeljuje njegova naslednja, »krizna« zbirka Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka (1981). Z njo je Brvar dokončno prekinil navezanost na avantgardistično poezijo in vstopil v svoje postmodernistično obdobje. Njegov pesniški izraz se je sprostil v osebnoizpovedni, pretežno prozni obliki, kar kaže naslednja pesniška zbirka Pesnitve in pesmi (1990). Zbirka predstavlja svojevrsten nostalgičen album (z mariborskimi razglednicami in pesnikovimi družinskimi portreti), vanjo so vključeni tudi dnevniški zapisi, nekateri z dokumentarno vrednostjo (na primer zapis Poročilo Društvu slovenskih pisateljev z obiska struških večerov poezije – od 26. do 30. avgusta 1982). Brvarjeva poezija je vedno bolj vztrajno prevzemala narativno obliko pesmi, ki pa so še vedno ostajale poetične (Popoldan, 1996). Zbirka Naplavine (2004) vsebuje konstruktivistične kalejdoskopske pesemske enote in pesmi, ki tudi formalno prehajajo v izseke mimetičnih naracij (pesmi zgodbe). 2007 je v zbirki Kondor izšel izbor Brvarjevih pesmi Retrospektiva, v katerega so bile vključene tudi pesnikove esejistično oblikovane misli o pesništvu. Istega leta so z naslovom Tri pesnitve v ponatisu izšle Mala odiseja, Domača naloga in Zimska romanca. 2011 je Brvar uredil prvo antologijo slovenskih pesmi v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim in z njo širše utemeljil svojo poetiko. Pesnik je zdaj tematsko celovitost svoje poezije dosegel v kalejdoskopskem lirsko-prozaičnem nizu pesmi v prozi in vsakršnih poetičnih drobcev, vzetih iz življenjske resničnosti, kar najizraziteje kaže njegova naslednja pesniška zbirka z naslovom Material (2013). V slednji je izbrusil robove izjav, fragmentov in refleksij, ki med lucidnimi vpogledi v pesnikovanje tudi drugih slovenskih pesnikov mejijo na izreke o t. i. večnih resnicah ali človeških modrostih. 2017 so vse njegove pesniške zbirke izšle v eni knjigi z naslovom Transverzala : Od Slikanice do Materiala. Gre za svojevrstno pesniško biografijo na več kot 900 straneh.

Svojo izbrano publicistiko je Brvar objavil v knjigah Odzivi (2003) in Novi odzivi (2015). Napisal je tudi analitično študijo k Mariborski knjigi (1999), prispeval spominsko-dokumentarni potopis Z Zmagom na Urban : ob umetnikovi sedemdesetletnici (Ampak, 8, 2007, št. 10, 65–69) in obširno spremno besedo k antologiji slovenske pesmi v prozi Brez verzov, brez rim.

Za Brvarjevo poezijo je značilno iskanje vedno novih izraznih možnosti, ki se pesniškega sveta dotikajo zgolj še v oblikovni inovativnosti, medtem ko je vsebinsko sporočilo že v celoti omejeno na posredovanje sočasnosti oziroma tekoče sodobnosti – značilnim za prozo. Brvar je pomembno sooblikoval in udejanjal pesniški program slovenske (post)avantgarde. Hkrati pa je s svojimi pesniški zbirkami in vsestranskim literarnim udejstvovanjem presegel mladostne vplive ter izoblikoval lastno, jasno prepoznavno poetiko. Njegove pesmi odlikuje enostaven in razumljiv jezik, zaznamovan z metonimičnimi postopki vzpostavljanja pesemske sporočilnosti. Brvar je zvest mimetik slovenske vsakdanjosti, ki ga navdihuje vidno, v pesmih pa kaže tudi posluh za eksistencialno. Vsestransko dejaven na kulturnem področju se je zato utemeljeno uveljavil kot odgovoren pesnik aktualne sodobne slovenske resničnosti. Brvarjeve pesmi so bile prevedene v mnoge tuje jezike ter vključene v domače in mednarodne (ruske, jugoslovanske, bolgarske, poljske in angleške) pesniške antologije.

Za Malo odisejo sta skupaj z Jerajem, ki je pesnitev likovno opremil, 1989 prejela Kajuhovo nagrado. Za zbirko Pesnitve in Pesmi je 1991 prejel nagrado Prešernovega sklada in Glazerjevo listino, ki jo je pozneje prejel tudi za uredniško delo (2001). 2014 je bil nagrajen z veliko Glazerjevo nagrado in 2015 z veliko Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus. 2017 je prejel častni zlatnik poezije.