Brumen, Jože (1930–2000)

BRUMEN, Jože (Jozo Brumen, Joco Brumen), grafični oblikovalec (r. 14. 3. 1930, Maribor; u. 7. 12. 2000, Ljubljana). Oče Anton Brumen, mati Minka Brumen. Žena Nataša Golob, umetnostna zgodovinarka.

Klasično gimnazijo v Mariboru je zaključil 1950 in se vpisal na študij arhitekture pri Edvardu Ravnikarju na Oddelku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Diplomiral je 1960 z nalogo Maribor – organsko delovanje mestnega jedra. Leto pozneje je sodeloval pri Ravnikarjevem projektu ustanovitve posebnega oddelka za oblikovanje v okviru oddelka za arhitekturo; študij oblikovanja oziroma t. i. B-smer je delovala le eno študijsko leto (1961/62), vendar je ideja živela naprej v delu asistentov in v celi generaciji študentov, ki so bili pozneje ključni za vzpostavitev slovenskega oblikovanja (Jože Brumen, Grega Košak, Albert Kastelec idr.). Vzporedno je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) in ga zaključil 1963 z delom O problemu jedra. 1963–64 je bil zaposlen na Šoli za oblikovanje, 1964–67 je bil sodelavec revije Sinteza, 1967–68 pa je bil v svobodnem poklicu. 1968 se je zaposlil na ALU (kot docent), 1974 je postal izredni in 1979 redni profesor za oblikovne zasnove, 1985–89 je poučeval tipografijo, januarja 1997 se je upokojil. Bil je član Društva oblikovalcev Slovenije in Zveze arhitektov Slovenije, pri kateri je bil 1971–75 predsednik strokovnega sveta.

Študij ga je že na začetku usmeril k interaktivnemu razumevanju prostora in arhitekture; iz sicer skromnega arhitekturnega opusa je najbolj znana izvedba lastne enodružinske stanovanjske hiše v Naveršnikovi ulici v Mariboru (1954–56). Občutek za predmetnost in dojemanje prostora je najbolje izkoristil v smiselnosti vidnega sporočila, ki ga je opredeljeval prek tipografskega modernizma do sodobnih formulacij. Tako se je že na začetku kariere posvetil oblikovanju celostne grafične podobe umetniških dogodkov (razstave, predstave) in umetniških knjig (literarna dela, razstavni katalogi in monografije umetnikov). Prva povojna generacija slovenskih grafičnih oblikovalcev (Brumen, Kastelec, Košak, Majda Dobravec Lajovic idr.) je bila pomembna prav v konfrontaciji z nastajajočo kulturno, družbeno in proizvodno situacijo, saj je tisk preraščal zgolj reprodukcijski namen distribucije besedil in ilustracij. V zgodnejšem obdobju je velik delež prepuščal strukturi podobe, abstrakciji, ilustraciji, ni pa se tako izrazito posvečal področju, na katerem je pozneje zaslovel, tipografskim ureditvam in prelomu. Do preobrata je prišlo v šestdesetih letih 20. stoletja. Informelske strukture podob, ki so nastajale 1955–60, je Brumen razkosal in jih podredil značilni tipografski ureditvi prostora (oprema Gnusa Jean-Paula Sartra, 1964). Formalno se je posvetil natančno odmerjenim kompozicijskim enotam, kar je po eni strani vodilo v čisto teoretično razmišljanje o geometrijskih delitvah in razmerjih, po drugi strani pa je nova estetika, ki je izhajala iz teh ureditev, terjala novo tipografsko gradivo, ki ga v slovenskih tiskarnah še ni bilo mogoče najti. Prav njemu in njegovim kolegom (Košak, Dobravčeva, Kastelec) gre zasluga, da so v šestdesetih letih 20. stoletja slovenske tiskarne posodobile črkovne nabore. Svojo značilno tipografijo je postopoma nadgrajeval prek kataloga ljubljanskega grafičnega bienala (1965) in likovnih monografij o Janezu Berniku in Lojzetu Spacalu (1967); oblikovanje družboslovne zbirke Misel in čas (1967) že kaže tipografsko in znakovno suvereno estetizirano podobo, njegovo najbolj povedno in soustvarjalno avtorsko delo pa je oblikovanje Integralov Srečka Kosovela (1967), ki so izredna kompozicija tipografije, faksimila, fotografije (rastrska uporaba fotografije in črk) in abstraktne ilustracije, združenih v čvrsto likovno celoto. Podobni sta monografiji o Janezu Berniku in Lojzetu Spacalu, vendar je tu težišče premaknil na iskanje ravnovesja med likovno pripovedjo reprodukcij in skrbno stiskane strani. Njegova poznejša dela je zaznamovalo nagnjenje h geometriziranju in konstruktivističnim prijemom. Oblikovanje plakata za 9. Bienale industrijskega oblikovanja (1981) po svoji geometrični in psevdogeometrično-analitični ureditvi spet značilno sovpada z nekaterimi sočasnimi umetnostnimi pojavi, poseg v konstruktivistično estetiko dvajsetih let 20. stoletja pri novem oblikovanju zbirke Misel in čas pa skuša idejno zbližati prvotni slog s sodobno teoretično in angažirano mislijo ter uveljavlja oblikovalski neokonstruktivizem. Med Brumnova najvidnejša dela spada še nekaj paradigmatičnih plakatov, npr. Teden muzejev (1964), Slowenische Gebrauchs-Grafik & Typografie (1967) in triptih Plečnik – VIII. Kongres Zveze arhitektov Jugoslavije – Novejša slovenska arhitektura (1968), ter več izjemnih rešitev na področju male grafike oz. akcidenčnega tiska. Njegovi plakati so oblikovani v jasni, čisti kompoziciji, odlikujeta jih vizualna organizacija likovnih elementov in korektnost v izvedbi slehernega detajla.

Oblikoval je celostne podobe, mdr. za Univerzo v Ljubljani. Zasnoval je notranje podobe revij, kot so Beseda, Perspektive, Sodobnost, Sinteza, Likovne besede, Arhitekt.

Njegovo oblikovanje je vneslo dinamiko v sodobno slovensko grafično opremo in pomembno prispevalo k razvoju vizualne kulture širšega okolja. Temelje grafičnega oblikovanja je vzpostavil zlasti pri tipografiji, kjer je najprej uporabljal nabor times, nato aster in nazadnje (kot prvi pri nas) helvetico. Tipografsko ureditev je discipliniral s strogo matematično urejenostjo potiskane ploskve, kar je večkrat postalo najpomembnejši poudarek grafičnega izdelka. V njegovih delih se oblikovalski postopek tesno zrašča z vsebinskim sporočilom; večinoma je oblikoval publikacije iz umetniške in kulturne sfere ter jih pri tem avtorsko obogatil. Namesto oblikovanja naslovnice, kakor je bilo v navadi dotlej, je uveljavil načelo oblikovanja celotnega ovitka, knjižno platnico je pojmoval kot enovito longitudinalno polje z zunanjo stranjo, hrbtiščem, zavihki in notranjo stranjo.

Brumen je bil modernist, ki je črpal iz avantgarde dvajsetih let 20. stoletja, preoblikovane v likovno govorico informela ali konstruktivizma. Oblikovanje je dojemal kot aktivno bojevanje s prostorom v obliki kvadrata (dosledno je uporabljal kvadratni format).

Po njegovi smrti je bila ustanovljena Fundacija Brumen, ki vsaki dve leti podeli nagrado Brumen najbolj iznajdljivim oblikovalskim rešitvam na področju vizualnih sporočil. Za svoje delo je prejel številne nagrade, mdr. častno medaljo na prvem Bienalu industrijskega oblikovanja, 1964; nagrado Prešernovega sklada, 1967; drugo nagrado Knjižnega sejma v Beogradu za opremo knjige s področja umetnosti (za monografijo Janez Bernik Zorana Križišnika; skupaj z Janezom Bernikom in Virgilijem Darišem), 1984.