Brudar, Božidar (1939–)

BRUDAR, Božidar, fizik (r. 3. 3. 1939, Slovenski Javornik). Oče Martin Brudar, ključavničar, mati Marija Brudar, r. Bertoncelj.

Osnovno šolo je obiskoval na Jesenicah 1945–49, šolanje je nadaljeval na Gimnaziji Jesenice in 1957 maturiral. Nato se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, Oddelek za tehniško fiziko, kjer je 1963 diplomiral. 1968 je opravil strokovni izpit za profesorja iz fizike. 1973 je z nalogo Ogrevanje blokov v globinskih pečeh magistriral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, 1977 je na Fakulteti za elektrotehniko doktoriral z disertacijo Elektromagnetne lastnosti jeklene palice z radialno razpoko.

1964–69 je bil zaposlen kot profesor za matematiko in fiziko na Železarskem izobraževalnem centru na Jesenicah, 1969–86 pa se je zaposlil kot raziskovalec na raziskovalnem oddelku Železarne Jesenice. 1981 je bil na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, 2012 pa na Fakulteti za industrijski inženiring v Novem mestu izvoljen v naziv docent za področje neporušenih preiskav v preskušanju gradiv in fizike. Na pedagoškem področju je sodeloval s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo VTO Montanistika predvsem pri uvajanju bolonjskega programa.

1986–90 je bil zaposlen kot višji raziskovalec v Razvojni enoti Iskre Kibernetike v Kranju.

1990–94 je bil predsednik občinske skupščine občine Jesenice, od 1995 do upokojitve 1998 je bil župan Občine Jesenice, potem pa je bil še dva mandata občinski svetnik.

Po upokojitvi je sodeloval pri uvajanju evropske direktive IPPC (Integrated Pollution Prevention and Control) kot zunanji sodelavec Mednarodnega centra za trajnostni razvoj v Ljubljani in bil 2008 izvoljen za razvojnega svetnika omenjene ustanove.

V času službovanja na Železarskem izobraževalnem centru je pri DZS izdal knjigo Naloge iz aritmetike in algebre (1967 in 1973) kot priročnik za pouk matematike na srednji šoli. Ukvarjal se je tudi z inovacijami – izdelal je merilno napravo za optimalno rezanje blumov, ki je svojemu namenu uspešno služila enaindvajset let.

Ukvarjal se je z linearnim programiranjem za izračun optimalnega asortimenta izdelkov, načrtovanjem eksperimentov, pripravo poskusov v industrijskih pogojih dela in statističnimi metodami pri obdelavi merskih rezultatov. Po doktoratu se je še bolj intenzivno ukvarjal z defektoskopijo materiala brez porušitve z elektromagnetnimi metodami. Aktivno je sodeloval na številnih mednarodnih in svetovnih konferencah s tega področja. V tistem obdobju je v zborniku Research Techniques in nondestructive testing, ki je izhajal pri Academic Press v Londonu, objavil dva obširnejša članka. 1995–2002 je bil predsednik Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije, več let je bil tudi predsednik Slovenskega društva za neporušitvene preiskave in do 1990 tudi stalni član strokovne skupine V-E pri Mednarodnem inštitutu za varilstvo (International Institute of Welding – IIW) s sedežem v Parizu, ki se ukvarja z nadzorom zvarov brez porušitve.

Dvakrat je prejel nagrado sklada Borisa Kidriča – 1973 za iznajdbe in izpopolnitve za iznajdbo Merilna naprava za rezanje blumov ter 1984 za delo na področju neporušnih preiskav z elektromagnetnim poljem. 1996 je postal član Inženirske akademije Slovenije (IAS), 2003 pa častni občan Jesenic.