Brodar, Mitja (1921–2012)

BRODAR, Mitja (rojstno ime Demetrij Brodar), arheolog (r. 13. 1. 1921, Ljubljana; 16. 2. 2012, Ljubljana). Oče Srečko Brodar, arheolog, akademik, mati Vilibalda Brodar, r. Pevc, učiteljica. Bratranec Ljubo Bavcon, pravnik, žena Vida Brodar, biologinja, antropologinja.

Mladost in šolska leta je preživel v Celju, kjer je bil oče gimnazijski profesor. Po končani štiriletni ljudski šoli se je 1932 vpisal na gimnazijo. Kot dijak je igral violino in se ukvarjal s športom. Po maturi 1940 se je vpisal na Gradbeni oddelek Tehnične fakultete v Ljubljani, vendar je študij po nastopu druge svetovne vojne prekinil. Italijani so ga 1942 med Roško ofenzivo zajeli, bil je interniran na Rabu, Reki in v Viscu v Furlaniji. Po vojni je študij na Gradbenem oddelku nadaljeval in 1949 diplomiral. 1944–49 je s prekinitvijo delal kot gradbenik na Golniku in v Ljubljani, nato pa do 1951 poučeval na srednji gradbeni šoli (Gradbeni tehnikum v Ljubljani). Ob delu je izredno študiral geologijo in paleontologijo na ljubljanski Prirodoslovno-matematični fakulteti, kjer je 1953 diplomiral iz geologije in paleontologije ter 1959 doktoriral iz kvartaroloških znanosti z disertacijo Nova visokoalpska aurignaška postaja v Jugoslaviji, posvečeno Mokriški jami.

1951 se je kot laborant zaposlil v Sekciji za arheologijo Inštituta za zgodovino SAZU. 1973 je bil izvoljen za znanstvenega svetnika na Inštitutu za arheologijo. Bil je pobudnik ustanovitve slovenske podružnice Arheološkega društva Jugoslavije (predhodnica Slovenskega arheološkega društva) in 1960–63 njen predsednik. 1963 je vodil organizacijo VI. kongresa arheologov Jugoslavije v Ljubljani, 1964, 1965 in 1966 pa se je kot Humboldtov štipendist izpopolnjeval v Kölnu in Tübingenu. 1972 je bil med ustanovitelji Inštituta za arheologijo SAZU in do 1982 njegov upravnik. Bil je dolgoletni član združenja Hugo Obermaier-Gesellschaft für Erforschung des Eiszeitalters und der Steinzeit. V komisiji za Paleoecology of Early Man združenja INQUA (International Union for Quaternary Research) je od 1973 vodil delovno skupino za južno Evropo. 1971 je bil med organizatorji kongresa mednarodne zveze UISPP (Union internationale des sciences préhistoriques et protohistoriques) v Beogradu in bil izvoljen v njen stalni svet. Od 1962 je bil član medakademijskega odbora za Arheološko karto Jugoslavije in več let predsednik komisije za izdelavo Arheološke karte Slovenije. Kot predsednik komisije za Emono pri gradnji Trga republike je dosegel, da je investitor plačal arheološke raziskave, kar je danes uzakonjena praksa. 1969–74 je bil poslanec prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS in od 1971 prvi predsednik skupne komisije vseh zborov Skupščine SRS za raziskovalno dejavnost, od 1979 član Sveta za znanost pri Republiški konferenci SZDL, član ustanovne skupščine Raziskovalne skupnosti Slovenije, predsednik njene humanistične sekcije in član njenega predsedstva. Bil je predsednik zbora raziskovalcev Področne raziskovalne skupnosti za humanistične in zgodovinske vede ter član odbora za načrtovanje. 1983–86 je predsedoval programskemu svetu usmerjenega raziskovalnega programa za arheologijo in 1983–1992 znanstvenemu svetu Inštituta za arheologijo. Upokojil se je 1986.

1947–57 je kot strokovni sodelavec sodeloval pri izkopavanjih Srečka Brodarja v Betalovem spodmolu, Postojnski in Otoški jami, Županovem spodmolu, Parski golobini, Črnem Kalu in Jami v Lozi. Sistematično je iskal nova paleolitska najdišča v jamah in spodmolih. Opravil je več sto načrtnih ogledov jam in prek šestdeset sondiranj. Njegovo najpomembnejše odkritje, takoj za jamskim najdiščem Divje babe I pod Šebreljami, je Mokriška jama nad Kamniško Bistrico, ki jo je sistematično raziskal 1954–56 in 1960. To visokogorsko paleolitsko najdišče, po najdbah sicer skromno, dopolnjuje izsledke Srečka Brodarja iz Potočke zijalke na Olševi. Izkopaval je mezolitsko najdišče Pod Črmukljo pri Šembijah (1965) ter paleolitska najdišča Poljšiška cerkev pri Zgornjih Gorjah (1965–68), Ciganska jama pri Željnah (1971–76), Podrisovec pri Velikem Otoku (1976–78), Vilharjeva jama pri Velikem Otoku (1978–79), Mamula blizu Borovaka pri Podkumu (1983–84) in Divje babe I (1980–86), kjer je delo za njim nadaljeval Ivan Turk.

Sodeloval je pri paleolitskih raziskavah v drugih jugoslovanskih republikah. 1951 je v Srbiji pomagal pri raziskavah v Pećini pod Jerininim brdom (Jerinina pećina) pri Kragujevcu in na Budžaku pri Subotici ter izkopaval najdišče Kamen ob Usori v Bosni in Hercegovini. V Črni Gori je 1955–59 v sodelovanju z Alojzem Bencem iz Deželnega muzeja BiH v Sarajevu sistematično izkopaval Crveno stijeno pri Petrovićih blizu Nikšića, kjer je pod skalnim podorom odkril pleistocenske plasti. Proučil in kronološko razjasnil je stratigrafijo Crvene stjene, ki je pomembna za ugotavljanje razvoja mlajšepaleolitskih kultur na jugozahodnem Balkanu.

Zanimal ga je zlasti mlajši paleolitik oz. njegova najstarejša faza aurignacien, obdobje, ki mu pripadata visokogorski najdišči Potočka zijalka in Mokriška jama. Sodeloval je s Srečkom Brodarjem pri temeljni objavi Potočke zijalke, v kateri je obdelal arheološke najdbe. Posebej se je posvetil tipologiji koščenih konic in definiral dva osnovna tipa, olševski in mokriški tip. Kritično je proučil pojav olševiena, ki ga je mdr. na podlagi najdb iz Potočke zijalke kot posebni facies aurignaciena v srednji Evropi definiral Josef Bayer z Dunaja. Ugotovil je, da nova odkritja niso več v skladu z Bayerjevo tezo in tako zavrnil obstoj olševiena. Ukvarjal se je s pojavom preluknjanih fosilnih kosti in jih kot poseben pojav na slovenskih paleolitskih najdiščih povezoval z aurignacienom. Njegova zbirka in študija preluknjanih kosti sta postali še posebej pomembni pri analizi in razlagi lukenj na neandertalski piščali iz Divjih bab I. Na področju terenske metodologije je opozoril na pasti metode granulacijske analize jamskih sedimentov, če se ta uporablja nekritično. Pri tipološki analizi arheoloških najdb je kot prvi na Slovenskem uporabljal statistične metode in o njih kritično razmišljal.

Pomembna so njegova sintetična dela o kronologiji in raziskavah jugoslovanskega in slovenskega paleolitika. Poskrbel je za obdelavo in objavo najdišč, ki jih je izkopal njegov oče Srečko Brodar, nikoli pa v celoti objavil. Še dolgo po upokojitvi je ostal dejaven na znanstvenem področju, s katerega se je umaknil 2009, ko je izdal svoje zadnje in najobširnejše delo Stara kamena doba v Sloveniji. S Francem Osoletom, profesorjem na Katedri za kvartarologijo Odseka za geologijo Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, je bil vodilni raziskovalec paleolitika na Slovenskem v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. 1979 je z Osoletom sodeloval pri zasnovi in organizaciji razstave Ledenodobne kulture v Sloveniji, ki jo je ob petdesetletnici slovenskega paleolitika priredil Narodni muzej.

Odlikovan je bil z redom dela z zlatim vencem (1982), posvečena mu je številka Arheološkega vestnika (1986). 1998 je postal častni član ZRC SAZU za zasluge pri utemeljitvi in uveljavitvi slovenske paleolitske arheologije ter častni član Slovenskega arheološkega društva.