Brnčić, Ivo (1912–1943)

BRNČIĆ, Ivo, pisatelj, literarni kritik (r. 12. 3. 1912, Sveta Trojica v Slovenskih goricah; u. maj 1943, pri Vlasenici, Bosna in Hercegovina). Oče Matko (Matija) Brnčić, uradnik, mati Lojzka Brnčić, r. Kraigher. Žena Vera Brnčić, r. Šermazanova, literarna zgodovinarka, prevajalka, brat Hrvoje Brnčić, arhitekt, stric Alojz (Lojz) Kraigher, pisatelj.

Otroštvo je preživel v očetovem rojstnem kraju Bregih nad Opatijo. Po tragični materini smrti je živel pri sorodnikih. Od 1920 je obiskoval realno gimnazijo v Ljubljani, kjer je maturiral. Od 1929 je pet semestrov študiral srbščino in hrvaščino na FF v Ljubljani, pozneje v Zagrebu, kjer je 1935 diplomiral. Med študijem se je pridružil naprednemu študentskemu društvu Mladi Triglav. Po diplomi zaradi marksistične usmeritve več let ni dobil profesorskega mesta; preživljal se je s pisateljevanjem in sourednikovanjem (ob Jušu Kozaku) Ljubljanskega zvona. 1940 je postal suplent na meščanski šoli v Drnišu (Hrvaška).

Ob začetku druge svetovne vojne je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po aprilski kapitulaciji pa se je vrnil v Drniš, a bil kmalu mobiliziran v domobranske enote NDH in poslan v Bosno, kjer je ostal do smrti. Povezal se je z NOG, toda ob prehodu njegove enote k partizanom je bila skupina izdana in zaprta v Zenici. Junija 1942 so bili na domobranskem procesu vsi oproščeni, Brnčić pa dodeljen v štabno pisarno v Zavidovićih. Spet je poiskal stik s partizani, toda med poskusom prestopa so ga v bližini Vlasenice s skupino zajeli in ubili četniki.

Bil je pesnik, pripovednik in dramatik, težišče njegovega ustvarjanja pa sta bili kritika in esejistika. Velja za najpomembnejšega esejista in esteta socialnega realizma v tridesetih letih 20. stoletja. Pisati je začel že v dijaških letih, od 1931 je sodeloval v različnih literarnih revijah: Ljubljanski zvon (1931–41), Književnost (1934–35), Sodobnost (1935), Gledališki list (1937), Modra ptica (1938–40). Objavil je le okrog dvajset pesmi; številne preveva slutnja zgodnje smrti (Posmrtna pesem, Rdeči oblaki, Matere, žene, ljubice, Balada). Napisal je nekaj proznih, večinoma avtobiografsko zasnovanih besedil (Čarobni krog, K očetu, Dnevnik iz jetnišnice), med katerimi izstopa z esejističnimi prvinami prežeta pripoved Moji konji, in meščansko dramo po zgledu Miroslava Krleže Med štirimi stenami, ki je bila v režiji Bojana Stupice 1937 uprizorjena v SNG v Ljubljani.

Najobsežnejši in najpomembnejši je njegov kritiški in esejistični opus. Objavil je niz ocen in študij o sodobnih slovenskih avtorjih (npr. o Antonu Vodniku in drugih katoliških lirikih, Edvardu Kocbeku, Miranu Jarcu, Miletu Klopčiču, Božu Vodušku, Francetu Bevku, Prežihovem Vorancu, Mišku Kranjcu, Antonu Ingoliču, Jušu Kozaku idr.) kot tudi piscih hrvaške in srbske književnosti; še posebej sta ga pritegovala Miroslav Krleža in Ivan Cankar. V eseju Generacija pred zaprtimi vrati (1937) je prizadeto orisal položaj brezposelnega intelektualca v sodobni družbi. Nasprotoval je religioznemu ekspresionizmu in v spisih Fragment o umetnosti (1934), Umetnost, progres in progresivnost (1936) ter Umetnost in tendenca (1936) izoblikoval historičnomaterialistične poglede na umetnost. Z njimi je utiral pot nedogmatski, liberalni usmeritvi slovenske kulturne levice druge polovice tridesetih let 20. stoletja. Zavrnil je idealistično, metafizično povzdigovanje absolutne, nadčasovne in večne Lepote in Resnice ter umestil umetnost v dinamično, časovno spremenljivo območje idejno-estetskega, osebnega in prek tega družbeno realnega.

Brnčić ni dočakal knjižne objave svojih del, njegove pesmi, proza in eseji pa so vključeni v več po drugi svetovni vojni izdanih zbornikov in antologij (npr. Vreme i savest, 1960, 1961; Kri v plamenih, 1961; Lirika upora 1961; Reči na delu 1941–61, 1961; Novija jugoslavenska poezija, 1962; Razgledi v književnosti 1918–1941, 1963; Zbornik o Miroslavu Krleži, 1963; Antologija slovenačkog književnog eseja, 1964 idr.).

Po njem je imenovana ulica v Ljubljani.