Brišnik Remec, Ida (1941–)

BRIŠNIK REMEC, Ida (rojstno ime Ida Brišnik), slikarka (r. 17. 9. 1941, Maribor). Oče Ivan Brišnik, šofer, mati Ida Brišnik, r. Černe, uradnica. Mož Marjan Remec, slikar, likovni pedagog, pisatelj.

Po klasični gimnaziji v Mariboru (1952–60) se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer Slikarstvo, in 1964 diplomirala pri Gabrijelu Stupici. 1966 je bila sprejeta v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in v Društvo likovnih umetnikov Maribor. V času študija je poučevala na osnovni šoli v Logatcu, 1964–68 na osnovni šoli Angel Besednjak v Mariboru, 1968–75 na Srednji vzgojiteljski šoli v Mariboru. Od 1975 do upokojitve 1997 je bila v svobodnem poklicu. 1985–90 je vodila tečaje likovnega ustvarjanja na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Mariboru; vodila je tudi pripravnice za sprejem na visokošolski študij umetniških smeri. Z možem Marjanom Remcem sta ustvarjala v ateljeju na Maistrovi ulici v Mariboru in večinoma razstavljala skupaj, zato sta bila pogosto obravnavana kot likovna dvojica, vendar se njuna opusa razlikujeta; druži ju predvsem hkratna odločitev za uporabo akrilnih barv na začetku sedemdesetih let 20. stoletja in s tem vstop na področje poparta. V zgodnjih delih je čutiti vpliv Gabrijela Stupice. Ida Brišnik Remec je slikala v temnem koloritu, iz katerega žarijo manjše ploskve intenzivnih barv, in v značilnem ploščenju prostora. Iz tega obdobja je več njenih avtoportretov. 1967 je začela slikati Portale, serijo z motivi starih vrat, ki jih krasijo rezbarije; jarke barve na temnem ozadju se spreminjajo v živo pisane mozaike. Že takrat si je zastavila vprašanje svetlobnega vira v sliki. Hkrati s Portali so nastajali kozolci v še intenzivnejših barvah in z izrazito ekspresionističnim naglasom. Izbirala je neobičajne izreze, da je poudarila strukturo križajočih se tramov, v čemer je slutiti njen prihodnji razvoj. 1969 se je z novo serijo odzvala na popart. Upodabljala je najrazličnejša svetila, tudi gole žarnice, predvsem takšna iz sočasnih gospodinjstev, vključno z najsodobnejšimi izdelki slovenske industrije. Opazovala jih je z različnih zornih kotov, pogosto v pogledu v žarnico, ki slepi pogled, vpliva na dojemanje barv in pači oblike. Nadrealistično zvenijo Pupile (akvareli, 1970); očesna zrkla lebdijo na belini papirja in bolščijo v gledalca. Tipično popartistične so upodobitve predmetov iz domačega gospodinjstva v akrilni tehniki, pisane škatle za čistila v nadnaravni velikosti. Z Marjanom Remcem sta bila v slovenskem prostoru med pionirji v uporabi akrilnih barv in v popartistični usmeritvi. Na začetku sedemdesetih let 20. stoletja v krajini, ki pa se postopoma umika drugim motivom, izstopajo podobe s senenimi kopicami; kakor pri kozolcih je Ida Remec Brišnik tudi tu posegla v znano impresionistično motiviko, a si jo je prilagodila – senene kopice so čvrste polkrožne forme, osvobojene krajinskega okolja. Nato se je usmerila v rastlinski svet; med zgodnejšimi so nadnaravno velike upodobitve kostanjev, ki se luščijo iz ježic, z njimi se je samosvoje pridružila številnim umetnikom, ki so takrat obravnavali motiv razpiranja jedra. Sledile so povečane podobe jabolk (1972), slikala jih je tudi v dvojicah in obgrizena, za njimi pa nabor drugega rastlinja (česen, sončnice, granatna jabolka, zelje, tulipani, eksotične lončnice ipd.); najprej je z barvnimi svinčniki in flomastri narisala realistične predloge, potem pa detajle povečala in jih prenesla na platno. Prepoznavnost motivov se je skoraj povsem izgubila, barve so fluorescentno zažarele, tridimenzionalnost predloge pa se je spremenila v ploskovitost velike kompozicije. Večina teh zanjo najbolj značilnih akrilnih slik je nastala v sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja; interpretiramo jih lahko kot pripovedi o neizmerni energiji rastja, ki zapolnjuje celotno slikovno polje, sili prek robov podobe ter z barvno intenzivnostjo napolnjuje prostor med sliko in gledalcem. Poleg formalnih značilnosti njenih del je pomenljiva tudi njihova vsebinska in simbolna plat. Marjan Remec, ki je bil tudi literarno nadarjen, je o ženinih podobah rastlin napisal znanstvenofantastično črtico Reichenbergia (prvič objavljena v katalogu retrospektivne razstave v Umetnostni galeriji Maribor, 2011). Ida Brišnik Remec slik ne naslavlja s polnimi imeni rastlin, ampak v skrajšavah, da sistematično ločuje motive. Ustvarja tudi v drugih tehnikah, v akvarelu, pastelu in risbi, v kateri uporablja barvne svinčnike in jih kombinira z barvnimi tuši, da doseže barvno intenzivnost. Posebne pozornosti je vredna serija risb v črnem tušu z motivi uvelih tulipanov, izvedena v gostih mrežah, stkanih iz tankih linij; povezati jih je treba z njenimi osnutki za slikana okna v romarski cerkvi na Ptujski Gori (1980–83), pri čemer se je soočila s tehniko povezovanja barvnih stekel s temno konturo svinčene vezi. Ikonografsko so ptujskogorska okna utemeljena na Hvalnici stvarstva Frančiška Asiškega. Slikarka je ustvarila abstrahirano upodobitev legendarne hvalnice naravi in vsakega od opevanih elementov opredelila z barvo; učinek celote je zgrajen na barvnih kontrastih. Ni se strinjala s poenostavitvami pri realizaciji; od načrtovanih petnajstih oken jih je bilo izvedenih le štirinajst. Za cerkev sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je pripravila osnutek za tapiserijo s podobo sv. Jožefa z otrokom v naročju (1976–77; 1978 stkano v Ateljeju 61 v Novem Sadu), ki je do pred kratkim služila za oltarno podobo, edino te vrste v Sloveniji. Ob umestitvi rekonstrukcije baročnega oltarja je tapiserija sicer ostala na oltarni steni, vendar skrita za neuspešnim posnetkom oltarne arhitekture Jožefa Strauba. Od sredine osemdesetih let 20. stoletja je pri slikanju začela razpirati dotlej strogo zaprte forme in postopoma opuščati velike formate, vse bolj je delala v risbi, pastelih in akvarelih. Vrnila se je tudi h krajini; prizore iz pohorskih gozdov obvladujejo dinamične vertikale, skozi katere se pretaka svetloba. Ohranja barvno intenzivnost, značilna je močna poteza risala. Izstopa serija risb s črnim barvnim svinčnikom s pogledi na okna ateljeja, minimalno dopolnjenih z barvo. Motiv okenskega okvirja, prek katerega se gubajo zavese, je zaradi nenavadnih izrezov močno abstrahiran in se, če risbe razvrstimo v kronološkem zaporedju, postopoma spreminja v križ. Najobsežnejši pregled slikarstva Ide Brišnik Remec in Marjana Remca je podala skupna retrospektivna razstava v Umetnostni galeriji Maribor (2011), odlike njenega poznega opusa pa je izpostavila razstava v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani (2017). Dela Ide Brišnik Remec hrani Umetnostna galerija Maribor, 2016 pa je avtorica izbor iz svojega opusa poklonila Narodni galeriji v Ljubljani.

1973 je prejela plaketo Golob miru na razstavi del jugoslovanskih likovnih umetnic v Slovenj Gradcu. Mestna občina Maribor ji je 2024 podelila Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.