Brišnik, Karel (1948–2013)

BRIŠNIK, Karel (članki v Pavlihi: Karli Brišnik, Bik), igralec, lutkovni animator (r. 6. 10. 1948, Ljubljana; u. 25. 8. 2013, Ljubljana). Oče Karl Funke, oficir, mati Anica Brišnik, pevka, režiserka, organizatorka.

Po končani gimnaziji (1963–67) je diplomiral na AGRFT (1967–71) v razredu Vide Juvan s predstavo Poostreni nadzor Jeana Geneta, hkrati pa zaključil dva letnika primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. 1971 je prejel študentsko Prešernovo nagrado (za vlogo Jeana v Strindbergovi Gospodični Juliji). Po diplomi je kot samostojni umetnik v kulturi nastopal v Drami SNG Maribor (Pierrot in Pierrette; Dantonova smrt, obe 1970) in v SLG Celje (Dušan Jovanović: Norci, 1971; Alfred de Musset: Lorenzaccio, 1976). Po opravljeni vojaški obveznosti v JLA (1975–76) je bil sprva honorarni sodelavec v Primorskem dramskem gledališču (PDG) Nova Gorica, 1979–83 pa redni sodelavec. Za izstopajočo vlogo Sulca v Radojevićevi postavitvi Shakespearove veseloigre Dva gospoda iz Verone (1980) je 1981 prejel Bronasto vrtnico na 10. goriškem srečanju malih odrov.

S septembrom 1986 je postal igralec animator, stalni član ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL), kjer je veljal za enega najboljših govornih interpretov. Njegovo nadaljnje poklicno življenje so zaznamovale lutke. 1987 je obiskal poletno lutkovno izobraževanje v Marly-le-Roi pri Parizu v Franciji. V vrsti več kot sto Brišnikovih vlog v LGL so najbolj izstopajoče: Princ Muppet v Zaigrajmo z lutkami (1988); duhovito je interpretiral Ravnatelja gledališča v Sovjem gradu (1990); nastopil kot kolektivni lik (VDV, 1993; Zvezda in srce, 1996); kot Grofič prašič v istoimenski igri Ervina Fritza (1993). V lastni dramaturški priredbi je režiral izzivalno lutkovno postavitev Črnih mask Marija Kogoja (1997). V vrsti vlog je bil Argan v Molièrovem Namišljenem bolniku (1998), Strašilo Motovilo v obnovi Žogice Marogice Jana Malika in Jožeta Pengova (1998), Jazbečar v Tacamuci Svetlane Makarovič (1998), Orfej v Perzeju Jere Ivanc (2003). Bil je Faust v rekonstrukciji predstave Milana Klemenčiča z miniaturnimi marionetami Doktor Faust (2003) – od 2005 je lik tudi animiral. Bil je tudi Cesar v Svinjskem pastirju po Hansu Christianu Andersenu (2004). Izpeljal je natančno marionetno animacijo v lutkovni verziji Hamleta (2006). V obnovljeni postavitvi Zvezdice Zaspanke Frana Milčinskega (2009) je sijajno glasovno interpretiral Razbojnika Ceferina.

Ob profilu igralca z razločno dikcijo in silovito zmožnostjo odrske sugestivnosti je Brišnik ustvarjal tudi zunaj LGL. Od 1987 je občasno interpretiral in animiral lik kužka Smrčka v seriji Radovedni Taček na TV Slovenija. V gledališču Jaz in ti, ki sta ga ustanovili Alja Tkačev in Nina Skrbinšek, je mdr. priredil, režiral in igral Princa v Trnuljčici (1991). Interpretiral in animiral je lik Črtomirja v lutkovni postavitvi Krst pri Savici, skupni postavitvi LGL in Gledališča Glej (2008), ki jo je v sodelovanju z Alenko Pirjevec tudi režiral. Pogosto je interpretiral poezijo na recitalih in na Radiu Slovenija, kjer je igral tudi v radijskih igrah. Pisal je pesmi in pravljice za otroke (Pravljica o metulju in svetilki, 2000; Pesmice za srce, 2002).

Nekateri njegovi načrti so ostali neizpolnjeni, denimo uprizoritev glasbene pravljice Šleper, ki jo je napisal z Evo Jurgec.

Pomemben segment Brišnikove ustvarjalnosti so odrske in radijske postavitve dramskih besedil Ivana Mraka, ki je kot Brišnikov učitelj in mentor močno vplival nanj. Pozneje je bil dejaven v ambiciozno zastavljenih gledališčih Thema (ustanovljen v Novi Gorici, 1983) in Rimska cesta (ustanovljen v Ljubljani 1987 pod umetniškim vodstvom Brišnika in Tarasa Kermaunerja), ki sta se ukvarjali z uprizarjanjem Mrakovega dramskega opusa in hkrati odpirali vprašanje vloge njenega sloga »arhaične žaloigre« v sodobnem slovenskem gledališču. Patetični zven Mrakove gledališke pisave pri kritikih, ki so iskali bolj razviden uprizoritveni koncept, ni bil deležen posebne naklonjenosti. 1978–91 je Brišnik nastopil v več Mrakovih delih v okviru Festivala Ljubljana, 1983 kot Verlaine v krstni uprizoritvi Bega iz pekla (1992 tudi v radijski igri po tem besedilu na Radiu Slovenija), te značilne alegorične slike človekove neizpolnljive sle po Absolutnem onkraj človeškega sveta, in tako sodeloval pri idejno-estetskem prehodu te avtorske dramatike z obrobja v zavest širšega kulturnega občinstva. Sodeloval je v bralni uprizoritvi »himnične monotragedije v enem stopnjevanju« Chrysippos v Viteški dvorani Križank v okviru Poletnega festivala Ljubljana (1978). Bil je Vincent van Gogh v Van Goghov vidov ples v PG Kranj (1979), kot tudi v poznejši radijski uprizoritvi besedila na Radiu Slovenija (1987). Odigral je vlogi Čopa in Rudolfa v himnični tragediji Spoved lučnim bratom Poletnega festivala 1981 (TV Ljubljana je posnetek predvajala 1984). Po Mrakovi smrti (1986) je z Miranom Kavškom 1988 ustanovil skupino Rimska cesta, t. i. »gledališče v samozaložbi« (sprva je delovalo pod pravnim okriljem Koreodrame), ki je uprizarjalo izključno opus Ivana Mraka. 1988 so na odru LGL v asketskem slogu, ustreznem Mrakovi strastni in retorično vzneseni dramski pisavi, uprizorili igro Chrysippos (po predpremieri v PG Kranj 1987). Igral je Judo v radijski postavitvi Človeka iz Kariota na Radiu Ljubljana (1991). 1993 je kot vodja gledališča Rimska cesta pri mestu Ljubljana prijavil uprizoritev Herodesa Magnusa in Rdeče maše Ivana Mraka ter v dogovorih s Festivalom Ljubljana, RTV Slovenija in SNG Maribor zastavil obširno vizijo uprizarjanja Mraka, kar naj bi Slovenci v tistem trenutku potrebovali. Pobude so ostale neuresničene.

Kot avtor satiričnih člankov je pod psevdonimom Bi objavljal v Pavlihi, s članki v medijih se je nekajkrat odzval na aktualne politične teme.

1994 je nastopil v praizvedbi Sonetov nesreče za kljunasto flavto in recitatorja v okviru koncertne agencije Klemen Ramovš Management.

Širšemu občinstvu se je vtisnila v spomin Brišnikova vloga sv. Miklavža, s katero je poldrugo desetletje (1999–2012) v začetku decembra vodil sprevod po ljubljanskih ulicah.