Bricelj, Mitja (1959–)

BRICELJ, Mitja, hidrogeograf (r. 4. 4. 1959, Ljubljana). Oče Zdravko Bricelj, tehnik, mati Veronika Bricelj, r. Urh, medicinska sestra.

Obiskoval je Gimnazijo Vič v Ljubljani in se po opravljeni maturi 1979 vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je študiral geografijo in etnologijo. Izbral je usmeritev varstvo okolja in 1984 diplomiral. Za diplomsko delo Degradacija okolja na primeru Industrije usnja Vrhnika je prejel študentsko Prešernovo nagrado. 1990 je zagovarjal magistrsko delo Gospodarska izraba Save in varstvo njenega okolja. V študijskem letu 1993/94 je končal študij MBA na IEDC – poslovni šoli na Brdu pri Kranju, 2007 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zagovarjal doktorsko disertacijo Geografske zasnove za upravljanje z vodnimi viri Slovenije.

Po zaključku študija 1984 se je odpravil na večmesečno potovanje v Azijo in se po vrnitvi kot štipendist časopisne hiše Delo v tej ustanovi zaposlil kot novinar. Ko je odslužil vojaški rok v Mariboru, se je 1986 kot mladi raziskovalec zaposlil na Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani. 1990 je prevzel funkcijo namestnika ministra za varstvo okolja in urejanje prostora v okviru prve vlade RS. Po poteku mandata opravlja različne funkcije na ministrstvu, pristojnem za okolje: od 1992 je bil direktor Uprave za varstvo narave, od 1997 svetovalec vlade, od 2007 državni sekretar, od 2008 pa sekretar. Zaposlitev na ministrstvu je prekinil 2010–12, ko je bil direktor Inštituta za vode RS.

2006 je na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem sodeloval pri izvajanju predmeta Celovito upravljanje z obalo. Aktiven je v strokovnih društvih; bil je član izvršnega odbora Ljubljanskega geografskega društva, predsednik Zveze geografskih društev Slovenije (2003–07) in Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani, pri Zvezi geografov Slovenije je bil pobudnik ustanovitve komisije za hidrogeografijo.

Rdeča nit njegovega dela so uporabna hidrogeografija, predvsem raba vodnih virov, ter tradicionalne tehnike in dobre prakse rabe vodnih virov, obale in morja. Pri preučevanju voda ga na eni strani zanima gospodarska raba (tradicionalna, turistična in industrijska), na drugi pa njihovo varovanje. Njegovo hidrogeografsko preučevanje zaznamujeta regionalni pristop ter kompleksna obravnava naravno- in družbenogeografskih dejavnikov.

Tudi med zaposlitvijo na okoljskem ministrstvu je redno nastopal na znanstvenih in strokovnih konferencah, bil pobudnik in vodja več seminarjev na temo vodnih učnih poti, upravljanja z obalo in evropskih makroregionalnih strategij, ob vsem tem pa objavljal v znanstvenih in strokovnih publikacijah. Na začetku raziskovalne kariere se je ukvarjal z degradacijo okolja in njegovim varovanjem. V okviru magistrskega študija je v obravnavo Save in obrečnih pasov vključil različne dejavnosti človeka ob reki, povezane z uporabo njene vode.

V času osamosvajanja Slovenije je raziskovalno delo povezal s političnim delovanjem, bil ustanovni član Zelenih Slovenije in 1990–91 vodja njihovega programskega sveta. Kot namestnik ministra je pripravil nastop slovenske delegacije na konferenci OZN o okolju in razvoju, na kateri je bila sprejeta Agenda 21. 1991–95 je bil uspešen kot pogajalec RS z avstrijsko elektrarniško družbo Kelag zaradi čezmejnega vpliva avstrijske hidroelektrarne Koralpe/Golica. Sodeloval je pri pripravi Okvirnega sporazuma o Savskem bazenu (2002). V imenu Slovenije je predsedoval več mednarodnim komisijam, 2005–08 Biroju Barcelonske konvencije (Konvencija o varstvu Sredozemskega morja), 2010 Mednarodni komisiji za varstvo reke Donave, 2014–17 Mednarodni komisiji za Savski bazen, od 2014 Okoljskemu stebru EU Jadransko-Jonske strategije.

Bil je pobudnik ustanovitve Sklada za ohranjanje slovenskih voda v okviru družbe Helios, ki je deloval 1998–2013, pobudnik akcije Odkrivamo bisere slovenskega morja – Ohranimo želvo v slovenskem morju in predsednik programskega sveta Sklada Si.voda (2009–15), v okviru katerega je bilo izvedenih enajst projektov, od rastlinskih čistilnih naprav do postavitve kranjske stene na Blatnici. Bil je pobudnik za vpis gradnje kranjskih sten oz. lesenih kašt v Register žive kulturne dediščine Slovenije.

Kot državni uradnik in politik se je zavzemal za uveljavitev Slovenije kot pomorske države in za njeno aktivno vlogo pri oblikovanju evropske pomorske politike.

Nagrajen je bil z bronasto plaketo Zveze geografskih društev Slovenije (2000).