Brezar, Vladimir (1935–)

BREZAR, Vladimir, arhitekt (r. 19. 1. 1935, Kranj). Oče Vladimir Brezar, gumarski delavec, mati Marija Brezar, r. Pogačnik, računovodkinja. Žena Elga Rosina Brezar, arhitektka, svak Mitja Rosina, fizik.

Po maturi na gimnaziji v Kranju 1953 se je vpisal na oddelek za arhitekturo na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG); diplomiral je 1959 in doktoriral 1982 pri Edu Mihevcu z disertacijo Kompozitna struktura ovojnih konstrukcij (objava 1984). 1959 se je kot asistent pri predmetu Stanovanjske zgradbe zaposlil na FAGG, kjer je 1973 postal docent, 1978 izredni profesor in 1988 postal redni profesor. 1963–64 se je strokovno izpopolnjeval v Birminghamu (Velika Britanija). 1975–77 je bil predstojnik Oddelka za arhitekturo, 1982–83 prodekan in 1984–85 dekan FAGG, 1995–96 pa dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo. 1992–93 je predaval tudi na Tehniški fakulteti Univerze v Mariboru. Po upokojitvi 2005 se posveča likovnemu ustvarjanju.

Pedagoško, raziskovalno in strokovno se je sprva posvečal gradbeni tehnologiji, nato pa stanovanjski arhitekturi (zlasti vprašanjem množične stanovanjske gradnje in samograditeljske prakse). Prva njegova pomembna realizirana arhitektura je bil stanovanjski blok Bumerang v Šentvidu pri Ljubljani (v soavtorstvu z Nikom Seliškarjem, 1969). V sodelovanju z birojem Stavbenik Koper je projektiral stanovanjske objekte v soseski MS 3−2 Štepanjsko naselje (1973−76) in prvo fazo stanovanjskih blokov v soseski MS 4 in 5 Fužine (1976−80) v Ljubljani. Pri načrtovanju je dal velik poudarek izpeljavi čim bolj funkcionalnih tlorisov in uporabnih stanovanj ter vpeljal za tisti čas napredno gradbeno tehnologijo tunelskih opažev. Manjše stanovanjske bloke je načrtoval v soseski Cankarjevo naselje vzdolž Cankarjeve ulice v Radovljici (1980−83). Med pomembnejše arhitekturne naloge v njegovem opusu prištevamo tudi stanovanjske objekte poslovno-stanovanjske soseske BS 2−1 Zupančičeva jama v Ljubljani (1988−89), pri izvedbi katerih je sodeloval z birojem SCT in uvedel načela montažne gradnje s težkimi betonskimi paneli. Da bi se izognil uniformirani podobi prefabriciranega betona, je predvidel fasadne obloge iz pranega betona, ki dajejo vtis ometa, pod vplivom postmodernizma pa je v zasnovo zunanjščine vključil historične motive in elemente (npr. tridelno členitev fasade, rusticirano bazo, poudarjene vhodne portale, vogalne stolpiče). V tem duhu je nastal še stanovanjski blok papirnice Vevče v Vevčah pri Ljubljani (1988). V ta čas datirata tudi stanovanjsko-poslovni objekt L2–Kolodvor na začetku Kolodvorske ulice (1984–88), pri katerem je ponovno vpeljal izrazito diferenciacijo ulične in dvoriščne fasade, ter stanovanjsko-poslovni objekt L1−Tekstil na Malem trgu v Ljubljani (natečaj 1981). V devetdesetih letih 20. stoletja se je Brezar posvečal načrtovanju sakralnih objektov: mdr. je avtor ž. c. sv. Jožefa v Ivančni Gorici (1991/92−1999/2000) in ž. c. sv. Modesta na Zlatem polju v Kranju (1994–2000). Pri načrtovanju cerkva je težil k temu, da bi bile verske stavbe v izrabi terena in konstrukcije čim bolj racionalne, ohraniti pa bi morale tiste tipološke značilnosti, ki so za cerkveno arhitekturo najbolj prepoznavne. Brezar se je uspešno udeleževal arhitekturnih natečajev, pomemben je kot pisec besedil o stanovanjski problematiki in kulturi bivanja, sodeloval je na številnih mednarodnih simpozijih in kongresih, zlasti kot član Mednarodne zveze za stanovanjske raziskave (International Association for Housing Science).