Brešan, Anton (1639–1708)

BREŠAN, Anton (Antonius Breſsan, Antonius Bressan, Antonius Breſsan Neostadiensis / Anton Brešan Novomeški, Martinus Wressan), redovnik, duhovnik, frančiškan, pridigar, pisatelj (r. 13. 10. 1639 (datum krsta), Novo mesto; u. 19. 7. 1708, Novo mesto). Oče Jurij Brešan, mati Neža Brešan.

V frančiškanski red je vstopil 30. novembra 1659 v Ljubljani in prejel redovno ime Anton. Leto zatem je v Kamniku podal slovesno redovno zaobljubo. Za njegovo nadaljnjo pot so v virih ohranjeni podatki, da je 1676–77 deloval kot gvardijan samostana na Trsatu, julija 1678 je bil izvoljen za definitorja, tj. enega od štirih provincialovih svetovalcev pri vodenju redovne province; to nalogo je opravljal do septembra 1681. 1680 je bil učitelj klerikov novincev, 1681–83 je deloval kot gvardijan samostana v Nazarjah. 1688 je omenjen spet kot provinciae diffinitor, ko je bil provincial Antonius Lazari; 1688–90 je bil gvardijan samostana v Novem mestu, 1691–92 znova gvardijan v Nazarjah. 1692 je bil prestavljen v rodno Novo mesto, kjer je deloval do smrti.

Kakor drugi frančiškani je tudi Anton Brešan deloval v raznih osrednjeslovenskih samostanih in celo na Trsatu, kjer so imeli frančiškani zaradi mešanega prebivalstva v zaledju in slovenskih romarjev slovenskega pridigarja. V vseh teh samostanih je opravljal tudi službo pridigarja. Svoja retorska besedila je po podrobni pripravi zapisal, ob tem pa ustvaril še vrsto drugih pastoralnih besedil. Kot kreativen baročni pisatelj je ustvaril izjemno obsežen opus, ki je ostal le v rokopisih in se večidel izgubil. Stari katalog baročne knjižnice frančiškanskega samostana v Novem mestu navaja, da je Brešan napisal naslednja dela: 1) nedeljske pridige Gallus Christianus; 2) pridige o svetnikih za zimski del cerkvenega leta z dodatki Ejusdem Dominicale, seu Tuba Evangelica. Sermones de Sanctis Pars Hyemal., additamenti nempe â Fesſto S. Andrea usque ad Festum SS. Philipi & Iacobi; 3) nedeljske pridige za poletni del Caetera Pars additamenti aeſtiva â Fesſto S. Crucis usque ad Festum S. Matthaei inclusive; 4) pridige na godove svetnikov Sermones de Sanctis ex devotione per annum Celebrandis; 5) nedeljske pridige po zgledu Dormi secure v dveh zvezkih Aliud Dominicale Dormi Secure intitulatur in duas partes, et tomulos nempe aeſtivum, et hyemalem diſtinctum; 6) Biblia Pauperum; 7) pridige na godove svetnikov, zimski del Sermones alij de Sanctis Pars hyemalis; 8) asketično delo Speculum Christianum; 9) priročnik za pridigarje Manuale Concionatorum â Festo Inventionis S. Crucis usque ad feſtum SS: Angelorum; 10) pridige o desetih Božjih zapovedih in naglavnih grehih Sermones in Decalogum et septem peccata Capitalia; 11) postne pridige Comoedia Spiritualis continens conciones Quadragesimales; 12) postne pridige o Jezusovem trpljenju in o sedmerih naglavnih grehih Quadragesimale de Paſsione D͠ni, de Misericordia B. V. Mariae, et de septem peccatis Capitalibus; 13) Caetera Pars Bibliorum Pauperum; 14) pridige v dveh nevezanih rokopisih o blaženi Devici Mariji: Item duo non compacta MMSS: qua continent conciones de Beata.

Brešan je napisal izjemno obsežen slovstveni opus, morda največjega med slovenskimi baročnimi pisci, toda kot kaže, so njegove rokopisne knjige izgubljene. Teološka dela, kakor priročnik za pridigarje, bi še utegnila biti napisana v latinščini, glavnina Brešanovega impozantnega opusa, kakor pridige in asketika, pa je bila namenjena preprostim slovenskim vernikom, med katerimi je pater deloval, in je bila, kot je sklepati iz ohranjenih Brešanovih besedil, napisana v slovenščini. Podobno velja za izgubljeno delo v dveh knjigah Biblia pauperum; to je pripadalo eni izmed zvrsti historičnih Biblij, ki s slikami ponazarja poglavitne prizore iz Nove zaveze ter jih dopolnjuje s prizori iz Stare zaveze in s kratko razlago v ljudskem jeziku, v tem primeru najverjetneje v slovenščini. Brešan je edini slovenski pisec, ki je to poznosrednjeveško slovstveno-likovno zvrst obnovil v baročni dobi in jo pripravil za slovensko občinstvo.

Za Antonom Brešanom so se v novomeškem frančiškanskem samostanu ohranile tri rokopisne pridige s konca 17. ali začetka 18. stoletja, napisane v slovenščini: 1) In festo S. Nicolai Episcopi – pridiga na god sv. Nikolaja, škofa; 2) In festo Epiphaniae Domini – pridiga na praznik Gospodovega razglašenja ali svetih Treh Kraljev; 3) In festo S. Ruperti Episcopi – pridiga na god sv. Ruperta, škofa.

Že iz načina, kako je Brešan razvil uvodno temo pridige, in iz sestave osrednjega dela, ki se stopnjuje do vložne pripovedi, je razvidno, da so bile njegove pridige mojstrska retorična besedila. Dele s filozofsko, literarno, eksegetsko in moralno govorico je znal zložiti v celoto, ki je v polnem pomenu besede verski govor, a hkrati učinkuje tudi estetsko. Poleg naracije in vložne pripovedi je kot literarno sredstvo uporabljal zlasti kompleksno stavčno gradnjo z mnogimi podredji, vrinjenimi stavki, iteracijami, paralelizmi in retoričnimi vprašanji. Njegov slog je hkrati preprost in omikan, zaznamuje ga pogosta raba dvojne formule. Redko, toda prav tam, kjer je res učinkovito, Brešan svojo misel in goreče versko doživljanje izrazi tudi z metaforiko: o prevelika slepota teh namarnih kersheniku, katere se namore sadosti is kervavimi solzami obiokat.

V ohranjenih treh pridigah se po eni strani izražajo obširna evropska homiletična tradicija in besedilna sklicevanja nanjo, z druge strani pa Brešanov pisateljski značaj. Odlikuje ga presenetljivo ravnovesje med refleksijo – ta se izraža v kompleksnosti stavčne gradnje, v razvejenosti misli in v pogosti rabi predikatov – in jasnostjo, ki se izraža v strnjenem, skoraj ekonomičnem izražanju. Brešan je ob tem, ko je po eni strani teološko spekulativen, hkrati tudi psihološko realističen, saj brez olepševanja prizna, da je v ljudeh marsikaj slabega, da hitro grešijo in se težko dvignejo iz svojih slabih navad. Somerje med spekulativnostjo in občutkom za stvarnost, ki določa Brešanov harmoničen literarni izraz, je nemara osrednja odlika tega neznanega frančiškanskega pisatelja retorske proze.

Brešan je bil v izboru snovi, kompoziciji in oblikovanju ohranjenih pridig samostojen. Njihova struktura ni formalno eksplicirana, pač pa je razvidna, saj je smiselno uravnala členitev snovi. Pridiga o sv. Nikolaju je vsa notranje razgibana z močnim emotivnim, podoživljajočim odnosom do veličine tega svetnika, kar se kaže v mnogih komparacijah, geminacijah, stopnjevanju, kopičenju in podobnih figurah. Pisana je z občudovanjem in zanosom, pa vendar pridržano in stvarno, ponekod nežno (ta maihini Miklausik). Literarna sredstva ne prekrijejo in ne razrahljajo pridige, njen jezik zvečine stoji na knjižni normi slovstvene tradicije. Ohranjene pridige vseskozi obdržijo čvrsto pastoralno in homiletično naravo, vendar jih lahko beremo tudi kot umetniško retorsko prozo. V njih prevladuje presenetljiva ustaljenost starejše knjižne slovenščine – z nekaterimi pisnimi zastranitvami in znamenji vpliva govorjenega jezika, značilnega za 17. stoletje.

Tri ohranjene pridige pričujejo o slovstveni kakovosti Brešanovega opusa, en rod mlajšega sodobnika kanonika Matije Kastelca in osem let starejšega od kapucina Janeza Krstnika Svetokriškega, ki je z njima primerljiv tako po slovstveni kakovosti kakor po obsegu. Ustvaril je tretji najpomembnejši opus slovenskega literarnega baroka 17. stoletja in prvi znani korpus slovenske frančiškanske pridige, ki je v celoti slonel na stari redovniški rokopisni kulturi in bil z njo tudi uničen.