Brenk, Kristina (1911–2009)

BRENK, Kristina (rojstno ime Kristina Vrhovec; Kristina Brenkova), urednica, mladinska pisateljica, prevajalka, pesnica (r. 22. 10. 1911, Horjul; u. 20. 11. 2009, Ljubljana). Oče Matija Vrhovec, kmet, mati Frančiška Vrhovec, r. Stanonik. Mož France Brenk, filmski delavec, filmski zgodovinar, sinova Klas Matija Brenk, psiholog, in Lan Andrej Brenk, komparativist, sociolog, urednik.

Otroštvo je preživela v Horjulu, meščansko šolo (1923–26) in štiri leta učiteljišča (1926–30) je obiskovala v Mariboru, peti letnik učiteljišča je 1931 končala v Ljubljani. Od 1931 je študirala pedagogiko, psihologijo in zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti (FF), kjer je 1935 diplomirala iz pedagogike in psihologije. V času študija je obiskovala dramsko šolo Mihaele Šarič, kot statistka je nastopala v gledališču, več let se je učila sodobnega plesa pri Meti Vidmar. 1936/37 je bila na FF asistentka v pedagoškem seminarju, 1938–39 je študirala teorijo gledališča za mladino v Pragi pri Mili Mellanovi in bila v stiku z znanim češkim avantgardnim ter politično angažiranim dramatikom in režiserjem Emilom Františkom Burianom. 1939 se je ukvarjala z avantgardnim gledališčem v Parizu. Doktorirala je 1939 na FF z disertacijo iz pedagogoke Fran Milčinski – vzgojnik. V njej na temelju duhovnoznanstvene psihologije Eduarda Sprangerja v Milčinskem odkriva pedagoško-socialnega in narodno-vzgojnega pisatelja. Do 1941 se je preživljala z inštrukcijami ter objavami v časopisih in revijah (mdr. Ljubljanski zvon, Sodobnost, Naša žena, Naš rod). 1941 se je vključila v OF. Med vojno je bila 1941–42 kurirka Prežihovega Voranca, 1943 v italijanskih zaporih, po prihodu iz zaporov je bilo njeno domovanje (Mirje 4 v Ljubljani) skladišče ter pribežališče za otroke partizanov, ilegalcev in zapornikov. 1945 je vodila oddelek za mladinsko gledališče pri Ljudski mladini Slovenije, v vlogi vodje oddelka je bila na ustanovnem sestanku Mladinske knjige, od 1946 je bila zaposlena pri Državnem filmskem podjetju kot vodja propagande za film, 1948–49 v kulturnem uredništvu Slovenskega poročevalca. Od 1949 do upokojitve 1973 je bila pri Mladinski knjigi urednica otroške literature. Po vojni je Zveza mladine Slovenije za kratek čas uresničila njeno idejo o gledališču za mlade (uprizorjeni sta bili dve predstavi), iz pobude je kasneje v Ljubljani nastalo Slovensko mladinsko gledališče.

Pred in med vojno je pisala prozo za Vrtec (1932/33) in Naš rod (1940–42). Poleg tega je pred vojno in po njej objavila nekaj literarnih ocen in esejev, npr. Plesna umetnost pri Slovencih (Ljubljanski zvon, 1936, št. 8), Študija o plesu (Ljubljanski zvon, 1936, št. 6), Nekaj misli o plesni umetnosti (Sodobnost, 1940), Plesna šola M. Vidmar (Ženski svet, 1940), Mladinski odri (Popotnik, 1945/46), Ilustracije v knjigah za mladino (Sodobna pedagogika, 1952), Pedagoška vrednost ilustracij za otroke (Sodobna pedagogika, 1954), Prva uprizoritev mladinske igre v slovenskem jeziku v Ljubljani (Kronika, 1955) idr. Po vojni se je kot pisateljica, urednica in prevajalka posvetila skoraj izključno mladinski literaturi. Objavljala je prozo v Cicibanu (od 1953), Pionirju (od 1954) idr., samostojno mdr. spominske črtice Prva domovina in Partizanka Katarina, črtice o prvih povojnih letih Golobje sidro in vodnjak, fantastične pripovedi, npr. Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, Srebrna račka – zlata račka. Tako v realističnih delih, ki so tematsko vezana na partizanski boj med drugo svetovno vojno in življenje v novonastali državi, kot v fantastičnih pripovedih je osrednji etični poudarek zaupanje v človeka in življenje. Njene mladinske igre (npr.Mačeha in pastorka, Igra o bogatinu in zdravilnem kamnu, Čarobna paličica, Modra vrtnica za princesko) združujejo (socialne) pravljične motive s fantazijskim svetom otrok. Uprizorjene so bile v slovenskih in tujih gledališčih, na lutkovnih odrih, TV in izvajane na radiu (za radio Ljubljana je napisala šest iger). Prevajala je iz nemščine, francoščine in češčine (Pika Nogavička Astrid Lindgren je do novega prevoda Nade Grošelj v 2015 doživela devetnajst ponatisov). Kot prevajalka in urednica je pripravila več izborov ljudskih pravljic: Babica pripoveduje (slovenske ljudske pravljice), Lonček, kuhaj! (slovanske ljudske pravljice) ter več zbirk svetovnih ljudskih pravljic Mamka Bršljanka, Zlata ptica in Zlata skledica. Bila je pobudnica in urednica več knjižnih zbirk za otroke, med njimi tudi knjižne zbirke Čebelica, ki ji je dala ime po literarnem almanahu slovenske romantike Krajnski čbelici. Ob Čebelici (1953–72) je urejala še knjižne zbirke Mladi oder (1945–72), Cicibanova knjižnica (1949–72), Lutkovni oder (1950–61), Zlata ptica (1956–72), Najdihojca (1958–72), Zvezdica (1963–67) in Velike slikanice (1967–72). Uredila je ok. 350 slikanic (pogosto je besedila napisala ali jih priredila), praviloma je pritegnila k sodelovanju najboljše avtorje (pisce in ilustratorje) ter prevajalce. Skupaj z Ivanom Minattijem, ki je bil po vojni pri Mladinski knjigi urednik za mladinski program, je Kristina Brenk kot urednica otroškega programa s ponatisi in nagovarjanjem novih avtorjev bistveno sooblikovala podobo slovenske mladinske književnosti druge polovice 20. stoletja. Po eni strani so v slovensko mladinsko literaturo pod njenim urednikovanjem vstopali nove avtorice in ilustratorji (npr. Ela Peroci, Svetlana Makarovič, Milan Bizovičar, Jože Ciuha), ki temeljno zaznamujejo povojno slovensko književnost za otroke, po drugi strani pa v uredniškem programu niso več imeli prostora posamezna besedila, dela in avtorji iz časa med obema vojnama. Duh povojnega časa se kaže tudi v nekaterih njenih prevodih (Pika Nogavička, Bambi) s spreminjanjem ali izpuščanjem religioznih elementov izvirnika. Kot urednica je poskrbela tudi za prevode slovenske otroške literature v tuje jezike (npr. Hišica iz kock Ele Peroci).

Za svoje delo je prejela številna priznanja in nagrade, med njimi red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1963), zlato plaketo za literarno ustvarjanje mlado pokolenje (Beograd, 1966), bronasto odličje v Leipzigu (1971), red zaslug za narod s srebrnimi žarki (1972), Levstikovo nagrado za knjigo Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1972), Kurirčkov kipec (1974), Trubarjevo plaketo (1982), častni znak svobode RS za življenjsko delo v mladinski literaturi in založništvu (1997), Levstikovo nagrado za življenjsko delo (1999), 2000 je bila uvrščena na častno listo IBBY za knjigo Moja dolina, 2001 je bila imenovana za častno občanko Horjula in 2007 za častno meščanko Ljubljane. Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije vsako leto na njen rojstni dan podeli nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.