Brejc, Tomaž (1946–)

BREJC, Tomaž, umetnostni zgodovinar, likovni kritik (r. 25. 11. 1946, Ljubljana). Oče Tomo Brejc, komunistični aktivist, politični in izseljenski delavec, mati Marija Brejc, r. Obreza, delavka. Brata Mihael Brejc, politik, in Dušan Brejc, enolog, žena Taja Vidmar Brejc, galeristka, sin Arne Brejc, režiser, galerist.

Gimnazijo je 1961–65 obiskoval v Ljubljani. 1965 se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal na študij umetnostne zgodovine (diplomiral 1970) ter primerjalne književnosti in literarne teorije (diplomiral 1969). Istega leta se je kot Knafljev štipendist izpopolnjeval na Umetnostnozgodovinskem inštitutu na Dunaju, 1975–76 na Fondazione Cini v Benetkah, 1976 pa kot štipendist francoske vlade na pariški Sorboni. Doktoriral je 1979 z disertacijo Evropski viri za slovenski impresionizem. 1975–90 se je večkrat krajši čas izpopolnjeval na Umetnostnozgodovinskem inštitutu v Münchnu in v Centru Georges Pompidou v Parizu, 1986–90 tudi na University of California v Los Angelesu pri profesorju Albertu Boimeu, poleti 1987 je bil v okviru raziskav o Guernici Pabla Picassa v Madridu. Sodeloval je z Vzhodnoevropskim inštitutom na Svobodni univerzi v Berlinu. 1971–72 je delal kot konservator na Medobčinskem zavodu za spomeniško varstvo v Piranu. Od 1972 je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani (ALU), sprva kot asistent, 1980 je postal docent za umetnostno zgodovino in umetnostno teorijo, 1986 izredni in 1991 redni profesor. Večkrat je predaval v tujini, 1990 je imel vrsto predavanj o sodobni slovenski umetnosti v umetnostni galeriji Univerze Novega Južnega Walesa v Sydneyju; to so bila prva takšna predavanja v Avstraliji. 2005 je imel otvoritveno predavanje na kongresu Mednarodne zveze likovnih kritikov (AICA) v Ljubljani. 1991–93 je bil dekan ALU. Upokojil se je 2010.

V razpravah je slovensko umetnost umestil v mednarodni kontekst. V raziskavi slovenskega impresionističnega slikarstva in evropskih pobud zanj je obravnaval slovenske impresioniste in njihove evropske sodobnike, katerih dela so vsebinsko in formalno odmevala v slovenskem impresionizmu. Na podlagi popisa sakralnih tabelnih slik na slovenski obali, ki ga je izvedel 1972 kot konservator, je objavil izsledke raziskav in izpostavil do tedaj neupoštevano prisotnost beneškega slikarstva na Slovenskem. Raziskoval je likovno umetnost na Slovenskem od poznega 19. stoletja do obdobja med obema vojnama. Celovito je analiziral slovensko modernistično in postmodernistično umetnost, posebej razmerje med eksistencializmom in modernizmom (Temni modernizem), ter z monografskimi besedili opozoril na najvidnejše slikarje (Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Veno Pilon, Stane Kregar, Gabrijel Stupica, Zoran Mušič, Emerik Bernard, Irwin, likovna umetnost na ALU), kar ga uvršča med največje poznavalce slovenske likovne umetnosti 20. in začetka 21. stoletja. Pomembno je prispeval k opredeljevanju konceptualizma in topografske poezije na Slovenskem (skupina OHO) ter minimalizma (razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani, 1976, in Moderni galeriji v Zagrebu, 1979). S Tomažem Šalamunom je sestavil avantgardno antologijo 57 pesmi od Murna do Hanžka (1970) in napisal ključna besedila o poeziji Tomaža Šalamuna. Njegovo opredelitev t. i. temnega modernizma zasledimo tudi v literarni teoriji in kritiki. V zadnjem času preučuje umetnostno teorijo Izidorja Cankarja.

Postavil je vrsto razstav. 1978 je kuriral pregledno razstavo skupine OHO v galeriji ŠKUC v Ljubljani, ki velja za prelomno v pojmovanju konceptualizma kot neoavantgardnega toka v slovenski umetnosti; bil je kustos in selektor večjih mednarodnih razstav sodobne umetnosti, kot so TRIGON 77 v Neue Galerie v Gradcu (1977), Jugoslovanska Dokumenta v Olimpijskem centru Skenderija v Sarajevu (1986–89), U3. 1. trienale sodobne slovenske umetnosti v Moderni galeriji v Ljubljani (1994). Zasnoval je več razstav slovenske sodobne umetnosti, kot so Likovna zbirka Factor banke v Moderni galeriji v Ljubljani (2001), Poletje : predlogi za stalno zbirko v Umetnostni galeriji Maribor (2009), serija razstav Kiparstvo danes v Centru sodobne umetnosti v Celju (2010–13) in več razstav v galeriji Equrna v Ljubljani.

Objavil je številne članke v strokovni periodiki in dnevnem tisku, največ v revijah Naši razgledi, Likovne besede, Zbornik za umetnostno zgodovino, Sinteza, Umetnostna kronika, Acta historiae artis Slovenica, Ampak, Arhitektov bilten. Bil je član uredniških odborov ZUZ (1977–83, 1987–2000), Biltena Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (1978–84), Sinteze (1973–92) in Naših razgledov (1975–92). Od 1972 je član Društva umetnostnih kritikov – Slovenske sekcije AICA in od 1991 Slovenskega centra PEN.

1975 je prejel priznanje zlata ptica, 2003 zlato plaketo Univerze v Ljubljani za pedagoško delo, 2009 nagrado Izidorja Cankarja za izjemno raziskovalno delo na področju umetnostne zgodovine. 2010 je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.