Bregant, Leopold (1926–1986)

BREGANT, Leopold, psihoterapevt, specialist klinične psihologije (r. 6. 11. 1926, Maribor; u. 30. 4. 1986, Ljubljana). Oče Ivan Bregant, strokovni učitelj, mati Pavla Bregant, r. Kandolini. Sin Lev Bregant, pediater.

Otroštvo je preživel v Mariboru, kjer je 1931–35 obiskoval osnovno šolo, po preselitvi družine na Ptuj pa tam gimnazijo 1936–44, kjer je 1945 maturiral. Pravo je študiral 1946–50 na Pravni fakulteti v Ljubljani in 1950 opravil diplomski izpit. Ob delu pravnika na ministrstvu za zdravstvo in socialno politiko je 1950–54 študiral psihologijo na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete (FF) Univerze v Ljubljani (UL) in 1954 opravil diplomski izpit. V diplomski nalogi je analiziral gojence v Vzgojnem zavodu Smlednik.

1954 se je kot prvi psiholog v slovenskem zdravstvu zaposlil v Psihiatričnem ambulatoriju in psihohigienski posvetovalnici Bolnišnice za duševne in živčne bolezni Ljubljana Polje (danes Center za izvenbolnišnično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana), ki ga je takrat kot prvo psihiatrično enoto izven bolnišničnih zidov ustanovil Lev Milčinski. 1957 se je tri mesece izpopolnjeval v Nemčiji in Švici. Strokovni izpit za zdravstvenega sodelavca je opravil 1960, specialistični izpit iz medicinske psihologije pa 1961 in s tem postal prvi specialist klinične psihologije v Sloveniji. Lev Milčinski mu je omogočil, da se je izpopolnjeval na Institut für Psychoanalyse und Psychotherapie (Inštitutu za psihoanalizo in psihoterapijo) v Tiefenbrunnu pri Göttingenu v Nemčiji, kjer je absolviral šest semestrov teorije in zahtevanih praktikumov ter opravil predpisano število superviziranih psihoanalitičnih obravnav. Na tem inštitutu je 1971 pridobil kvalifikacijo za samostojno opravljanje psihoanalize in psihoterapije ter tako postal prvi slovenski psihoterapevt. Stike s strokovnjaki z inštituta v Tiefenbrunu je gojil še naprej, sledil je razvoju tamkajšnje psihoterapevtske šole, hkrati pa spremljal tudi druge psihoterapevtske usmeritve po svetu.

V začetku je postavljal temelje psihološkodiagnostičnemu delu z otroki, mladostniki in odraslimi ter svetovanju, po končanem študiju v Nemčiji pa se je posvetil izključno psihoanalizi in psihoterapiji bolnikov. 1970 je osnoval Center za psihoterapevtsko izobraževanje in ostal njegov vodja do smrti. Od 1982 do smrti je bil predstojnik Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo. Od 1957 do konca življenja je na Medicinski fakulteti UL predaval Medicinsko psihologijo, kjer je posebno pozornost namenjal bolj humanemu odnosu zdravnika do bolnika. 1958–83 je na Pedagoški akademiji predaval Specialno psihologijo, od 1973 do smrti pa na AGRFT Psihoanalitično interpretacijsko tehniko literarnih besedil.

V času, ko je Bregant študiral in opravljal specializacijo, fakultetni študij psihologije ni usposabljal niti za klinično psihološko delo niti za psihoterapijo, tega znanja mu sredi 20. stoletja ni mogla nuditi niti specializacija, saj ni bilo usposobljenega mentorja. Zato je od prvega dne poklicnega dela oral ledino na obeh področjih. Iz svojih praktičnih izkušenj je sam izoblikoval vsebino in začrtal delokrog kliničnega psihologa v okviru psihiatričnega zdravljenja. Z veliko poguma, vztrajnosti in iznajdljivosti je preizkušal takrat težko dostopna psihološka diagnostična sredstva in teoretična psihoterapevtska znanja iz tujine ter jih prilagajal slovenskim razmeram.

Glavnino njegovega poklicnega dela predstavlja psihoterapija. Teoretična znanja iz psihoterapije je preverjal v slovenski praksi, raziskoval je najbolj primerne terapevtske tehnike glede na velike potrebe po pomoči te vrste, hkrati pa je bil ves čas psihoterapevt s posluhom za človeka v stiski. Kot prvi slovenski psihoterapevt je bil pobudnik izobraževanja, organizator študijev ter učitelj mnogih generacij psihologov in psihiatrov, pa tudi zdravnikov drugih specialnosti ter mnogih zainteresiranih prosvetnih in socialnih delavcev. Psihoterapevtsko teoretično znanje in izkušnje je od 1964 predstavljal na internih srečanjih psihologov in zdravnikov psihiatrov v Bolnišnici za duševne in živčne bolezni Ljubljana Polje, ki so pritegnila tudi strokovnjake drugih bolnišnic. 1972 je osnoval dvosemestrski podiplomski študij psihoterapije na Medicinski fakulteti kot prvo stopnjo sistematičnega študija psihoterapije v Sloveniji. Vse do smrti je nosil največji delež teoretičnega usposabljanja ter opravljal vlogo supervizorja nad praktičnim delom udeležencev in njihovega osebnega analitika v majhnih skupinah. Zaradi kakovostne izvedbe je Medicinska fakulteta ljubljanske univerze ta študij vključila v obvezni del specializacije za psihiatre in klinične psihologe. Izdelal je tudi program štiriletne specializacije iz psihoterapije.

1968 je bil z Levom Milčinskim med ustanovitelji Psihoterapevtske sekcije Slovenskega zdravniškega društva (danes Združenje psihoterapevtov Slovenije), ki je imelo nalogo zagotavljati kakovosten strokovni razvoj slovenske psihoterapije ter visoke etične standarde dela z bolniki in strankami. V okviru Združenja psihoterapevtov Jugoslavije (1979–83 je bil podpredsednik združenja) si je prizadeval izdelati kriterije za naziv psihoterapevt in supervizor, podelitve prvih nazivov svojim sodelavcem pa ni dočakal. Z odmevnimi predavanji in prepričljivimi predstavitvami terapevtskih obravnav je s svojimi učenci nastopal na kongresih in medrepubliških simpozijih po Jugoslaviji, kjer je po njegovi zaslugi postala poznana »ljubljanska psihoterapevtska šola«. 1979 je bil med snovalci telefonske krizne linije na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana Klic v duševni stiski, uveljavil je stalno supervizijo svetovalcev po telefonu.

Kot pravnik je v interdisciplinarnem pristopu k preprečevanju in zatiranju kriminalitete opozarjal na prispevek psihoanalize. Razkrivanje psihodinamičnih silnic v osebnosti storilca in motivov za kaznivo dejanje zagotavlja, da kaznovalni ukrep zares služi resocializaciji storilca, družbo pa ščiti pred ponovitvijo kaznivega dejanja.

Zanimalo ga je tudi področje mladostniške disocialnosti. Honorarno klinično pishološko delo v Prehodnem mladinskem domu Kodeljevo ga je usposobilo, da je uspešno spajal teoretične in praktične vidike dela s težavnimi mladostniki. Z vzgojitelji številnih vzgojnih zavodov je predeloval vprašanja klasifikacije motenj, slovenske terminologije, etioloških vidikov, prognostičnih dejavnikov in možnosti korektivnih ukrepov.

Naslednje področje njegovega zanimanja je bil psihoanalitični pogled na gledališko umetnost. V predavanjih je v ospredje postavljal umetniško ustvarjanje avtorja in igralske ekipe kot posebno obliko človekovega duševnega življenja, hkrati pa osvetljeval komunikacijo z občinstvom in njegovo doživljanje. Z igralci je v konkretnih dramskih besedilih proučeval vpliv ne vedno zavednih vzgibov nastopajočih likov, njihova emocionalna stanja in osebnostne preobrazbe skozi predstavo.

Za svoje delo je prejel več priznanj, mdr. nagrado Sklada prof. dr. Marijana Borštnarja (1973) in red dela z zlatim vencem ob stoletnici ustanovitve Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (1981). Po njem so poimenovani Bregantovi dnevi, bienalno strokovno srečanje slovenskih psihoterapevtov z mednarodno udeležbo.