Brecelj, Marijana (1946–)

BRECELJ, Marijana, igralka (r. 8. 6. 1946, Ljubljana). Oče Marijan Brecelj, pravnik, politik, mati Ančka Brecelj (Ančka Levar), r. Mele, igralka. Mož (1974–94) Matjaž Vipotnik, oblikovalec, hči Ana Vipotnik, pevka, prevajalka, brat Janez Brecelj, kirurg, ded Anton Brecelj, zdravnik, publicist, politik, stric Bogdan Brecelj, ortoped, kirurg, akademik.

Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani (1953–57), nato v Beogradu (1957–61). Šolanje je nadaljevala na Drugi beograjski gimnaziji, od 1963 na II. gimnaziji v Ljubljani in 1965 maturirala. Študirala je dramsko igro na AGRFT v Ljubljani, kjer je v razredu Vide Juvan absolvirala 1969 z vlogo Gospe v Služkinjah (zanjo je 1970 prejela akademijsko Prešernovo nagrado) in diplomirala 1979. Že med študijem je gostovala v predstavah SNG Drama Ljubljana (SNG Drama), 1971 se je v Drami redno zaposlila in tam ostala do upokojitve 2010. Na začetku igralske kariere je sodelovala tudi z Mestnim gledališčem ljubljanskim (MGL), Eksperimentalnim gledališčem Glej (EG Glej), Gledališčem Tone Čufar Jesenice, po upokojitvi s Prešernovim gledališčem Kranj (PG Kranj), Špas teatrom Mengeš, Gledališčem za otroke in mlade Ljubljana (GOML), Anton Podbevšek Teatrom (APT) in skupino En Knap. Vseskozi je igrala v slovenskih celovečernih in televizijskih filmih, TV-igrah, nadaljevankah in radijskih igrah.

Prvi večji vlogi v SNG Drama je ustvarila kot Julija v tragediji Romeo in Julija (1972) ter 1973 z naslovno vlogo v Krčmarici Mirandolini. Z obema vlogama je dokazala, da zna s svojo značilno plastično in temperamentno igro oblikovati tako tragične kot komične like. V tem razponu je v nadaljevanju igralske kariere sprva nanizala nekaj manjših vlog kot npr. hišna Fima v Otrocih sonca (1975) in vrtnarica Flora Škarja v Talismanu (1977). Sposobnost sugestivne transformacije iz dekliškega lika v zrelo ženskost in intenzivno preigran lok od življenju odprtega bitja do žrtve sta razsežnost, ki je v dobršni meri usmerjala igralkino nadaljnjo odrsko pot (Croninova v Rihardovi umetni nogi (1976), Ana v Ukani (1975), Lice v Osvoboditvi Skopja (1978) idr.). Kot Ana Wolf v drami Disident Arnož in njegovi (1982) je bila žlahtno zadržana, strastna mlada ženska, ki skuša spremljati Arnoža na njegovi poti in se zlomi, ko mine prva začaranost ob njegovi mesijanski pojavi. Niz tragičnih človeških usod, ki jih je Marijana Brecelj oblikovala z občutljivostjo in odprtostjo človeški bolečini, pri tem pa je njena igra tudi v skrajnih legah ostala človeško topla, je igralka dopolnila z vlogo Milice v drami Job (1982). Naslovno vlogo v drami Mlada Breda (1981) je oblikovala v razponu od krhkih liričnih razpoloženj in stanj do ostrega, brezkompromisnega boja z usodo. Sugestivno kreacijo je ustvarila kot begunka Marija v Uganka korajže (1994) − stvaritvi, ki je po intenzivnosti igre nadaljevala interpretacijo Tereze v Dogodku v mestu Gogi (1986); v uprizoritvi, ki je poudarila odnos med Hano (Silva Čušin) in gospo Terezo (Marijana Brecelj), čustva preraščajo v izpoved temeljne človeške nesvobode, v interpretaciji obeh igralk pa so dobila razsežnost krčevitega, obupnega in zgrizenega izpovedovanja skozi telo drugega. Kot Agata v igri Metuljev ples (1996) je prepletala zunanji mir in zavzeto skrbniško altruistično blagodejnost z notranjo razbolenostjo. Igralkina sposobnost za oblikovanje kompleksne človeške usode, humorno niansiranje in sugestivno poglabljanje v intimni svet se je potrdila v krstni uprizoritvi Šeligove drame Kamenje bi zagorelo (2000).

Ob nizu navedenih predstav so opazne številne vloge, ki jih je Marijana Brecelj oblikovala z za njeno igro nič manj značilnim humorjem in razigrano, duhovito vitalno erotičnostjo: Dorina v Tartuffu (1984), služabnica Milka v Komediji zmešnjav (1989), Ester v igri Impresarij (1990), Luisa v Sanaciji (1990), Vera Hvala v igri Don Juan na psu (1991), Linda Christie v predstavi Zaigraj še enkrat, Sam (1992), gospa Sedlaček v igri Change (1994). V Predsednicah (1997) je v družbi soigralk poustvarila ves nemir in naveličanost, ki zaznamujeta radoživo Greto, ter dosledno izpričevala metaforo utesnjenosti prikazanega dramskega sveta. Njena Katra v igri Ponudba in povpraševanje (2010) je v vlogi tople gospodinjske pomočnice delovala kontrastno, kot tisto pravo materinsko in človeško bitje v nekoliko sterilnem domu.

Nagrajena je bila z zlato paličico (2000), na 6. Festivalu slovenskega filma (2003) v Celju je za vlogo Mame (Pod njenim oknom) prejela posebno nagrado strokovne žirije in priznanje epizodna igralka leta revije Stop, 2009 je prejela nagrado Občine Cerknica, 2024 pa nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.