Brdar, Jakov (1949–)

BRDAR, Jakov, kipar (r. 22. 4. 1949, Livno, Bosna in Hercegovina). Oče Mijo Brdar, mlinar, mati Janja Brdar, r. Dolić.

Srednjo umetniško šolo je obiskoval 1964–67 v Splitu, 1967–69 pa Srednjo umetniško šolo v Nišu. 1971–75 je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam 1979 končal kiparsko specialko pri Dragu Tršarju. 1980–81 se je izpopolnjeval v Parizu, 1988–91 pa v Berliner Bildhauerwerkstätten. Od 1980 je imel status svobodnega kulturnega delavca; upokojil se je 2011.

Od 1980 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov, od 1989 pa član Berufsverband Bildender Künstler v Berlinu. Udeležil se je več kiparskih simpozijev in kolonij, npr. 1973 študentskega kiparskega simpozija v kamnu Forum v Ljubljani, 1980 mednarodnega kiparskega simpozija v kamnu v Lipici, 1999 likovne kolonije v Brežicah, 2004 likovne delavnice Genius loci Lera v Sečovljah.

Sodi med najpomembnejše kiparje zadnje četrtine 20. in začetka 21. stoletja na Slovenskem. Pripada generaciji, ki je v osemdesetih letih 20. stoletja gojila figuraliko in začrtala vzporednico z novo podobo v slikarstvu. Njegov opus zaznamuje ekspresivna figura, tako človeška in živalska kot mitološka. Vseskozi se posveča anatomiji, priteguje ga geometrija človeške konstitucije s trdno konstrukcijo in ritmom skeleta. Telo obravnava bodisi detajlno in analitično v upodobitvah torzov in delov okostja bodisi kot celoto, zajeto v vehementni potezi. Že v osemdesetih letih 20. stoletja so nastala dela, v katerih se telo – človeško ali mitološko – odpre ter pokaže svojo notranjost z vertikalo hrbteničnih vretenc (Hrbtenice, mavec, 1987) in krili prsnega koša, sestavljenega iz enakomerno nanizanih reber. Na kostno konstrukcijo naneseno meso, natrgano in načeto s kot krater oblikovanimi vdolbinami in odprtinami, spreminja telo v pokrajino, porojeno iz dramatičnega stvarjenja. Kiparjev slog je prepoznaven po obdelavi kiparske mase z roko; z dinamično potezo ustvarja razpotegnjene, zglajene partije, ki se izmenjujejo z neobdelanimi, raztrganimi, kar zbuja vtis luščenja forme iz non finita. Rezultat je monumentalna figura, polna notranjih bojev in neukročene moči, vedno upodobljena v gibanju, ki zaokroža dinamiko njene organske rasti. Od devetdesetih let 20. stoletja se v opusu pojavlja več citatov iz starejše umetnosti: Izgon iz raja/Adam in Eva in male figuralne plastike z instalacije O in U, bron, 2007, so npr. nastale po Masacciovem Izgonu iz raja, Aritmija (bron, 2001, Ljubljana, park Tivoli) po sliki iz cikla Nastagio degli Onesti Sandra Botticellija, Pridiga ptičem po Giottu, Truplo ali Anatomija dr. Tulpa (mavec, 1996) po Rembrandtu, Splav meduze (bron, 2002) po Théodorju Géricaultu, Satir z Mesarskega mostu v Ljubljani po Mironovem Marsiasu. Enega od vrhuncev iz zadnjih let predstavlja kip Kristusa (2012), zajet v bolečini darovanja in poln tihe veličine, ki zbuja ponižnost. Od sedemdesetih let 20. stoletja so nastajale maske (Naličja, mavec, bron, 1977), groteskne lupine človeških obrazov, ki se povezujejo v večdelne kompozicije in učinkujejo kot skupki snovi, ki jo bo odplaknil čas (npr. maske na Mesarskem mostu in Obrazi v Ključavničarski ulici v Ljubljani, za slednjo je bil 2010 skupaj z arhitektoma Rokom Žnidaršičem in Jernejo Fischer Knap nominiran za Plečnikovo priznanje). V mali plastiki prevladujejo živali, ki prav tako kažejo kiparjevo zanimanje za anatomijo, skeletno konstrukcijo in gibanje. Večkrat se preobražajo v fantastična bitja in spominjajo na boschevsko favno, polno pritajene ali očitne srhljivosti. V javnem prostoru najdemo npr. na Mesarskem mostu glave piraj, ribe, žabe in fantazijsko podane mehkužce, na Petkovškovem nabrežju pa favno fantastičnih form in Volka iz Gubbia (bron, 2003). Zanimanje za fantastiko je opazno tudi v kipih Ona in On, v katerih se živalsko spaja s človeškim, in v prostorski postavitvi O in U, fantazijski pokrajini, sestavljeni iz množice miniaturnih figur, umeščenih v konglomerat stavb in razvalin antičnih, renesančnih in fantazijskih form, ki kaže civilizacijo, zapisano propadu. Je avtor več spomenikov (portret Charlesa Nodierja, bron, 1983, Ljubljana; portret Frana Levstika, bron, 1987, Dolnje Retje; spomenik Maksimu Sedeju, bron, 1988, Žiri; spomenik Rudolfu Maistru, bron, 1998–99, Ljubljana; spomenik Alojzu Gradniku, bron, 1999, Dobrovo; spomenik Lavu Čermelju, bron, 1999, Ljubljana; spomenik odporniškemu gibanju/Ikarus, bron, 1999, Bovec; spomenik Jamesu Joyceu, bron, 2003, Ljubljana).

1974 je prejel študentsko Prešernovo nagrado, sledile so odkupne nagrade na razstavi Društva slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani 1978, na 4. jugoslovanskem bienalu male plastike v Murski Soboti 1979 in na jugoslovanskem bienalu akvarela v Karlovcu 1983. 1987 je zmagal na Bienalu jugoslovanske skulpture v Pančevu in 1998 na javnem natečaju za spomenik Rudolfu Maistru. 1998 je dobil nagrado Prešernovega sklada za razstavo Pridiga ptičem v Mali galeriji v Ljubljani, 2010 nagrado glavnega mesta Ljubljane.

O njem sta bila posneta dokumentarna filma Popolni torzo (Helena Koder, 1993) in Kip (Andrej Lupinc, 2000) ter dokumentarni portret v seriji Zapeljevanje pogleda (Amir Muratović, 2011).