Bratko, Ivan (1946–)

BRATKO, Ivan, računalničar, akademik (r. 10. 6. 1946, Ljubljana). Oče Ivan Bratko, pisatelj, publicist, založnik, mati Angela Bratko, r. Mahnič, profesorica matematike in fizike. Brat Dušan Bratko, fizikalni kemik, sin Andrej Bratko, računalničar, sin Tadej Bratko.

Diplomiral je 1970 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (FE UL). 1975 je magistriral iz elektrotehniških znanosti, 1978 pa z disertacijo Reševanje kombinatoričnih problemov s hevrističnimi metodami doktoriral iz računalniških znanosti, oboje na FE UL. 1970–75 je bil zaposlen na Institutu Jožef Stefan (IJS), od 1975 pa kot pedagog na FE UL oziroma po delitvi FE 1996 na Fakulteti za računalništvo in informatiko (FRI UL). V naziv docent za področje računalništva in informatike je bil izvoljen 1979, v naziv izredni profesor 1984 in v naziv redni profesor 1989. 1975–95 je vodil Laboratorij za umetno inteligenco na IJS, 1995–2002 pa Odsek za inteligentne sisteme na IJS. 1985–2017 je vodil Laboratorij za umetno inteligenco na FRI UL in 1996–2011 Katedro za umetno inteligenco na FRI UL. Kot gostujoči profesor ali znanstvenik je delal na Machine Intelligence Research Unit univerze v Edinburghu, na Turingovem Institutu in univerzi Strathclyde v Glasgowu, na univerzah v Sydneyju (Sydney University in University of New South Wales), na tehniški univerzi v Delftu, na univerzah v Paviji, Vidmu, Celovcu, politehniški univerzi v Madridu idr. Bil je predsednik (1990–96) organizacije International School for the Synthesis of Expert Knowledge (ISSEK) s sedežem v Vidmu, Italija, 1991–96 predsednik Slovenskega društva za umetno inteligenco, 1989–96 slovenski predstavnik v European Coordinating Committee for Artificial Intelligence (ECCAI; 1994–96 je bil tudi član njegovega mednarodnega odbora) in od 1990 član znanstvenega svetovalnega odbora pri International Federation for Information Processing (IFIP). Upokojil se je konec 2017.

Je utemeljitelj raziskav umetne inteligence (UI) v Sloveniji. Podrobneje se je ukvarjal s strojnim učenjem, hevrističnimi metodami, programiranjem v logiki in kvalitativnim modeliranjem. Problemska področja, kjer je testiral in uvajal metode UI, segajo od medicine in ekologije do robotike. Tudi svojo strast do šaha je združil z raziskovalnim delom in pomembno prispeval k razvoju računalniškega šaha. Še zlasti odmeven je bil test Bratko-Kopec, ki je skoraj dvajset let veljal za standard pri ocenjevanju razumevanja različnih elementov šahovske igre tako pri računalniških šahovskih programih kot pri ljudeh. Njegova metoda za računalniško analizo kakovosti igre v šahovskih partijah, ki sta jo razvila z Matejem Guidom, se uporablja v največji spletni računalniški podatkovni zbirki šahovskih partij Chess DB. V zadnjih nekaj letih je širšo javnost opozarjal tudi na vplive informacijske tehnologije in UI na človeško družbo. Nevarno za človeštvo se mu zdi zlasti brezobzirno in neomejeno zbiranje podatkov, pridobljenih na internetu, o vsem in vsakomer, njihova nenadzorovana uporaba in obdelava, tudi s tehnologijo UI, ter nato še posebej uporaba teh informacij na socialnih omrežjih za oblikovanje mnenj. Njegovo najpogosteje citirano delo je knjiga o programskem jeziku Prolog – Prolog Programming for Artificial Intelligence. Nova dognanja s področja UI je uvajal v študijske programe na FRI UL. Zaslužen je tudi za uvajanje računalništva v gimnazije že v zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja. Z Vladislavom Rajkovičem sta avtorja prvega slovenskega učbenika za računalništvo.

1993 je postal član društva SATENA (Slovensko akademijsko tehniško društvo) in 1999 redni član Inženirske akademije Slovenije (IAS). 1997 je bil izvoljen za izrednega, 2003 pa za rednega člana SAZU. 2000 je bil izvoljen v naziv Fellow of European Association for Artificial Intelligence (EurAI, prej ECCAI), 2010 je bil sprejet v evropsko akademijo (Academia Europaea) v Londonu. 1980, 1985 in 1988 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča, 1982 je s svojo raziskovalno skupino dobil priznanje Društva kibernetikov Jugoslavije, 1991 priznanje ambasador znanosti RS, 1995 nagrado Milana Vidmarja, 2007 Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke.