Brate, Tadej (1947–)

BRATE, Tadej, industrijski arheolog, publicist (r. 31. 3. 1947, Ljubljana). Oče Franc Brate, trgovski poslovodja, mati Frančiška Brate, r. Trojar.

Po šolanju v Ljubljani (osnovna šola 1953–60, Tehniška srednja šola za strojno stroko 1961–65, Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani 1966–71) je 1995–96 študiral na Birmingham Universtity, Ironbridge, Telford, kjer je magistriral s področja industrijske arheologije. 2011 se je na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal na podiplomski študij, kjer je na oddelku za gozdarstvo 2014 doktoriral z disertacijo Vpliv idrijskega laufa na razvoj gozdnih železnic.

1970–84 je bil zaposlen na različnih s tehniko povezanih področjih: Iskra avtomatika (1971–73) kot konstruktor za mehanske naprave, Iskra BAŽ (1973–75) kot referent na terenu, nato referent na uvozu opreme, RTV Ljubljana (1975, pol leta) kot vodja vzdrževanja objekta, Elektrotehniška šola (1975–78) kot predavatelj strokovnih predmetov, TUBA, tovarna za predelavo aluminija (1978–79) kot tehnični direktor, Iskra avtomatika, 1979–84 kot vodja konstrukcijskega oddelka.

1984 se je zaposlil na Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dediščine, kjer je ostal do upokojitve 2012 z nazivom znanstveni svetnik. Tu je bil 1984–2012 svetovalec direktorja za področje tehniške dediščine. Kot strokovnjak s področja zgodovine prometa, predvsem tirnih vozil, je vodil restavratorske posege pri obnovitvah starih strojev (mdr. ljubljanski tramvaj in stroji iz idrijskega rudnika). Njegovo delovanje je bilo tesno povezano s Tehniškim muzejem Slovenije, s katerim je sodeloval od 1968 (pri razstavah, restavratorskem delu, prispeval je številne eksponate in bil več let predsednik sveta muzeja). Prav tako je sodeloval z Železniškim muzejem v Ljubljani (1971 je pripravil idejni osnutek muzeja) in v Beogradu (od 1967), Železniškim muzejem na Dunaju (od 1965), Železniškim muzejem v Trstu (od 1975), Tržiškim muzejem (od 1985), Gornjesavskim muzejem Jesenice (od 1984) ter z železniškim muzejem York (od 1985). Od 1985 je bil predstavnik v TICCIH (The International Committee for the Conservation of the Industrial Heritage) za Jugoslavijo in nato za Slovenijo.

Pomen tehniške kulturne dediščine je predstavil v številnih oddajah in dokumentarnih filmih na RTV Slovenija ter v strokovnih in poljudnih publikacijah.

Je častni član Društva ljubiteljev železnic (1998), Tehniški muzej Slovenije mu je podelil priznanje, 2002 je prejel priznanje Društva ljubiteljev železnic ob 10-letnici društva.