Braniselj, Milena (1951–)

BRANISELJ, Milena (Milena Braniselj Krajc), kiparka, grafičarka, risarka (r. 12. 8. 1951, Cerknica). Oče Alojz Braniselj, mizar, mati Marija Braniselj, r. Lovko. Sin Klemen Krajc, kontrabasist.

Po osnovni šoli v Cerknici je 1966–70 obiskovala Šolo za oblikovanje v Ljubljani, smer Industrijsko oblikovanje. Kot štipendistka Industrije pohištva Brest Cerknica se je najprej za eno leto zaposlila v tamkajšnjem oblikovalskem oddelku, nato pa se je na RTV Slovenija usposobila za delo filmskega montažerja. 1971 je med enoletnim bivanjem v Angliji obiskovala tečaj kiparstva na College of Art v Bromleyju. 1972 se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer Kiparstvo, pod mentorstvom Draga Tršarja in Slavka Tihca. Pri Tihcu je 1977 diplomirala in 1979 pri njem končala še specialistični študij kiparstva; v študijskem letu 1980/81 je obiskovala specialko za restavratorstvo.

1977 je bila krajši čas zaposlena kot scenografka v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Poučevala je na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani (1981–83) in v Pionirskem domu v Ljubljani na oddelku za kiparstvo (1983–87), kjer je uvedla pouk lončarstva, ki se ga je sama učila pri mojstru Bojcu v Ribnici. 1987 je pridobila status samostojne umetnice in v njem ostala do upokojitve 2007. Od 1985 živi v Cerknici.

Je pobudnica in soustanoviteljica Društva notranjskih kulturnikov Krpan in Galerije Krpan v Cerknici ter ustanovna članica Trajne delovne skupnosti samostojnih kulturnih delavcev Equrna v Ljubljani.

Uveljavila se je z mobilnim kiparstvom; med slovenskimi ustvarjalci se mu posveča najbolj dosledno. Dela tudi figuralno plastiko in reliefe, ukvarja se z medaljerstvom, oblikovanjem, pa tudi z risbo in grafiko. Že v času podiplomskega študija se je ob podpori in zgledih mentorja Slavka Tihca zanimala za gibanje v kiparstvu. Za prvo mobilno plastiko šteje preprosta dolga palica iz pleksi stekla (Nihajoča palica, 1976). Naslednja dela te vrste so gibljive žičnate konstrukcije, ki jih v gibanje sprožimo z dotikom (Kinetični objekt na dotik, žica, prokrom, 1979). Za nagrajeno palico Titove štafete (1979) je uporabila nerjaveče jeklo in pleksi steklo. V sredico je pod prozorno cev vgradila vzmetno pero, da je dosegla gibanje jedra, ki ga je razložila kot gibanje družbe; palico so izdelali v ravenski železarni. Mobile je začela razstavljati takoj po končanem študiju (Ravne na Koroškem, Prešernova galerija v Kranju, Galerija Studentski grad v Beogradu, 1979). V želji, da bi kiparske zamisli podprla z znanstvenimi spoznanji, je po končanem študiju sodelovala z Institutom Jožef Stefan v Ljubljani. Sledile so geometrične plastične zasnove, ki so jih v premikanje pognali učinki elektromagnetnih tokov in mehanskih motorjev (Šahovnica, aluminij, prokrom, elektromotor, 1980; Kinetični objekt, aluminij, mreža, 1980). Za svoje načrte ni našla prave opore v industriji. V prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja se je usmerila v raziskovanje gibanja, ki ga povzročajo naravni pojavi, in sodobne materiale zamenjala večinoma za kovino, tudi bron. Za njeno mobilno kiparstvo sta značilni dovršena, natančna izdelava in elegantna, izčiščena oblika. Površino obravnava raznoliko, v kontrastih med gladkim in hrapavim, bleščečim in matiranim; pogosto jo prekrivajo znamenja, ki učinkujejo kot arhaična, simbolna pisava. Skulpture so praviloma narejene iz statične opore in gibljivega elementa, ki ob dotiku, pišu vetra ipd. zaniha na način gugalnice. Smeri gibanja se zdijo naključne, vendar imajo krožnice in vibe starodavni simbolni pomen, skulptura pa z gibanjem in igro senc aktivira okoliški prostor. Preizkuša meje stabilnosti in gravitacije, v sicer abstraktnih skulpturah pa je prepoznati tudi elemente antropomorfnega in zoomorfnega. Spremljevalci mobilnega kiparstva so pretanjeni zvoki, Milena Braniselj pa v skulpturo občasno vnaša tudi barvo; v zgodnejših delih je izkoriščala še učinke zrcaljenja. Njene skulpture doživljamo kot lahkotne, igrive konstrukcije v prostoru. Njeni mobili so lahko majhnih, a tudi monumentalnih dimenzij, takšne je postavljala kot javne plastike. Sodelovala je na Formi vivi na Ravnah na Koroškem (Mobil, jeklo, 1981), največji pa je 10,5 m visok mobil na veter s prosto vrtečim se osrednjim visečim delom iz premoga, ki stoji na krožišču ob vhodu v Velenje, zato učinkuje kot mestna vrata (2009). Po zgodnjem zanimanju za tehnično plat mobilnega kiparstva se je Branisljeva vsebinsko vse bolj obračala k svetu starih poganskih verovanj (Astralni krog, bron, 1995). Zanima jo skrivnostni svet kraških pojavov, posebej pa izročilo iz okolice Cerkniškega jezera. Nove možnosti izražanja je preizkušala v dvodimenzionalnem mediju; kolaž je pomenil izhodišče za serijo grafik in za novo skupino nihajnih mobilov v patiniranem bronu (Rakov Škocjan, 1992). Ob odkrivanju mitske, zlasti keltske preteklosti je začela uporabljala glino, prvinski material, ki sodobnost povezuje s starimi civilizacijami; kasneje jo je odlivala v bron. Skulpture so pridobile antropomorfne oblike (Odin, Cernunnos, Thor, 1996). Na začetku 21. stoletja jo je ponovno pritegnila narava kot vir neizčrpne energije (serija Mangrove, 2002–16; Pozitivni negativ, 2002; postavitev na vrtu Galerije Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani 2005 v okviru razstav na temo letnih časov – izbrala je zimo). Bron kombinira s kamnom, v katerem je prepoznati fosilne ostaline, občasno dodaja ogledala in s kiparskimi intervencijami posega v naravni prostor (Fosilni odsev mangrov, 2010; razstava mangrov iz kortena v parku v Ribnici, 2013; sodelovanje na razstavi Valovanja v skulpturi v Mestni galeriji Ljubljana, 2016).

Realistično zasnovana figuralna plastika je vezana na naročila za javne spomenike. Naročilo za bronasti kip Martina Krpana s kobilico za krožišče v Kopru (1997) je bilo zaradi javne polemike umaknjeno; 1998 je bil kip postavljen pred Kulturnim domom v Cerknici. Izdelala je tudi razstavne lutke za razstavo Slovenci v 20. stoletju (Muzej novejše zgodovine Slovenije, 1996). Milena Braniselj ustvarja tudi v grafiki (barvna serigrafija), risbi in akvarelu. Dela na papirju so kompozicijsko in vsebinsko vezana na njeno kiparstvo.

1979 je prejela prvo nagrado na natečaju za Titovo štafeto, 1979 in 1987 pa odkupno nagrado na Jugoslovanskem bienalu male plastike v Murski Soboti.