Brandl, Josef (1865–1938)

BRANDL, Josef (Josip Brandl), izdelovalec orgel, klavirjev in harmonijev (r. 15. 8. 1865, Eisendorf, zdaj del mesta Grafing bei München, Nemčija; u. 20. 6. 1938, Maribor). Oče neznan (nezakonski otrok), mati Katarina Brandl. Žena Franziska Brandl, r. Aigner, akademska slikarka, hči Franziska Maria (Nada) Jevdjenijević Brandl, violinistka, ustanoviteljica tria Brandl.

V Tuntenhausnu (Rosenheim) se je 1878 pričel izobraževati v orglarstvu kot vajenec pri Jakobu Müllerju. 1882 je uspešno opravil vajeniški izpit in postal Müllerjev pomočnik. V tem času je spoznal Franza Seraphina Koroschaka iz Vintarovcev, ki je kot orglar v Tuntenhausnu deloval 1878–91 in se nato preselil v Maribor.

1884 je Brandl zapustil Müllerjevo delavnico in se odpravil v Heidelberg, kjer se je zaposlil pri orglarju Matthiasu Burkardu. V prvi polovici 1885 je kot pomočnik deloval v orglarski delavnici Gebrüder Mayer v Feldkirchu (Vorarlberg), sredi 1885 pa se je zaposlil kot pomočnik v delavnici orglarja Antona Behmanna v Schwarzachu (Vorarlberg), kjer je opravil mojstrski izpit, se preselil v Regen (Spodnja Bavarska, Nemčija) in se zaposlil v orglarski delavnici Ludwiga Edenhoferja.

Ok. 1891 se je poročil z akademsko slikarko Franzisko Aigner. Družina je v Regnu ostala do konca 1893, ko se je Brandl odločil za samostojno orglarsko pot, in se konec 1893 preselila v Maribor. Tam so se ustalili na Strossmayerjevi ulici 5, kjer je imel Franz Seraphin Koroschak kot »Clavier- und Orgel-Techniker« delavnico za popravila in uglaševanje klavirjev. Brandl je odprl orglarsko delavnico in svojo obrt februarja 1894 vpisal v obrtni register. S Koroschakom sta za krajše obdobje postala družabnika in 1894 za cerkev sv. Marije v Središču ob Dravi izdelala orgle, na katerih sta podpisana kot »Koroschak und Brandl, Orgelbau - Anstalt, Marburg«. Od sredine 1894 je Brandl sam vodil delavnico »Josip Brandl, Maribor, tovarna za izdelovanje orgelj in glasovirjev«. V prvem desetletju je v svoji delavnici izdelal dvaindvajset orgel.

1918 je poleg orgel pričel izdelovati tudi druge instrumente s tipkami: klavirje z dunajsko in angleško mehaniko, male in koncertne pianine ter s pridobljenim pooblastilom leipziških izdelovalcev harmonijev Theodor Mannborg tudi harmonije. Klavirje je tudi izposojal za igranje na koncertih.

Konec 1933 je skupaj z dvema drugima izdelovalcema glasbil v Mariboru ustanovil javno trgovsko družbo »Brandl in drugovi«, ki je bila v register vpisana novembra istega leta. Poleg Brandla, ki je v novonastali trgovski družbi deloval kot orglar, sta bila družabnika še orglar Izidor Friedl in izdelovalec klavirjev Konrad Hannig. Trgovska družba je delovala do Brandlove smrti.

V prvih letih delovanja družbe je Brandl prejemal predvsem naročila za popravila starih orgel. S kakovostno opravljenimi popravili pa si je pridobival ugled in zaupanje naročnikov ter si tako kasneje zagotovil naročila za izdelavo novih orgel. Z večanjem števila naročil se je večalo tudi število zaposlenih v njegovi delavnici. Sprva so bili v njej zaposleni le trije oz. štirje pomočniki, ok. 1912 pa se je njihovo število povečalo na dvajset. 1928 je v njej delovalo osemnajst pomočnikov in v zadnjem letu (1938) je število naraslo na petintrideset sodelavcev. Najplodovitejša leta Brandlove delavnice so bila 1905–06, ko je izdelal dvanajst oz. štirinajst novih orgel, in 1912–13, ko je izdelal po deset orgel na leto.

Brandl je umrl v mariborski bolnišnici; pokopan je na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Brandlov opus vključuje orgelska glasbila različnih velikosti: pozitive s štirimi ali petimi registri ter eno-, dvo- in trimanualne orgle z od štirimi do štiriintridesetimi registri. Med naštetimi prevladujejo enomanualne orgle.

Brandl je bil prvi orglar na področju današnje slovenske Štajerske, ki je izdeloval glasbila s pnevmatsko trakturo, predvsem s sapnicami s stožci, pred 1928 pa tudi orgle s čisto pnevmatiko, s sapnicami z membranami. Njegova delavnica je sodila med pomembnejše delavnice konca 19. in začetka 20. stoletja na ozemlju današnje Slovenije. V orgle je vstavljal tudi transmisije, ki pa se zaradi tehničnih težav in manjše zvočne zmožnosti glasbila niso uveljavile.

Izdeloval je glasbila z izrazito romantičnimi dispozicijami; okrnjena skupina principalnih registrov je obogatena z raznovrstnimi, predvsem osemčeveljskimi godalnimi in flavtnimi registri (primer: manual: principal 8', gedeckt / burdon 8', gamba 8', salicional 8', flavta 4', oktava 4', mixtura III 2 2/3' / doublette 2 2/3'; pedal: subbas 16', oktavbas / cello 8').

Prikazana dispozicija je opaznejša v enomanualnih orglah; v dvomanualnih je zaradi močno razširjene skupine pretežno osemčeveljskih godalnih in flavtnih registrov prikrita. Jezičniški registri so redki, vključeni so le v dispozicije večjih orgel. Dispozicija pozitiva dvomanualnih orgel ne izkazuje skupne osnovne strukture, temveč je v izbiri registrov prosta in raznolika. Prevladujejo osemčeveljski godalni in flavtni registri, med njimi predvsem vox coelestis 8', eolina 8', harmonična flavta 8', salicional 8', viola 4', od principalnih registrov pa se pojavlja 8' violinski principal.

Brandl je glasbila izdeloval predvsem za slovenske in hrvaške naročnike, v manjši meri pa tudi za naročnike iz Avstrije in Srbije. Veliko naročil je prejel s Hrvaške, saj je sodil med najzgodnejše orglarje, ki so na Hrvaškem izdelovali pnevmatske orgle. Prve večje orgle je izdelal 1896 za varaždinsko župnijsko cerkev, zatem pa so se naročila novih orgel vrstila vse do 1916, ko so posledice prve svetovne vojne prizadele tudi orglarsko obrt; do 1923 je na Hrvaškem zgolj popravljal svoja glasbila.

Prizadeval si je za pridobitev novih avstrijskih naročnikov, vendar mu zaradi močne konkurence tamkajšnjih orglarjev (Josef Mauracher, Gebrüder Mayer in Gebrüder Rieger) to ni uspelo, zato je po 1919 svoja glasbila na Avstrijskem le še vzdrževal.

Brandl je 1904–05 svoja glasbila predstavil na mednarodni razstavi v Neaplju, kjer je osvojil zlato medaljo in diplomo za kakovostno izdelavo orgel. 1918 je pričel poleg orgel izdelovati še klavirje in pianine, za katere je 1921–22 na razstavi v Mariboru prejel zlato medaljo. 1925 se je udeležil še mednarodne razstave klavirjev v Subotici, kjer mu je bila prav tako podeljena zlata medalja.