Brajdić, Ivan (1924–2008)

BRAJDIĆ, Ivan (ilegalno ime in psevdonim Goran, Ivan Goran Brajdić, šifra I. G. B.), pisatelj, prevajalec (r. 16. 6. 1924, Gornji Kuti, Hrvaška; u. 5. 6. 2008, Zagreb, pokopan v Brodu Moravice). Oče Jakov Brajdić, kovinostrugar, mati Francika Stanka Brajdić, r. Kavran. Sestra Božena Brajdić Kruz, pesnica.

Klasično gimnazijo je obiskoval v Zagrebu, kjer je 1943 maturiral. Od 1942 je sodeloval v NOB. Po drugi svetovni vojni je bil do 1946 oficir v JLA in do 1950 novinar pri Jugoslavenskoj armiji v Beogradu, kjer se je vpisal na tamkajšnjo pravno fakulteto. Študija ni končal. Po vrnitvi v Zagreb je bil 1950–51 novinar pri časopisu Za domovinu. Na zagrebški filozofski fakulteti je 1951–56 študiral slavistiko. Med študijem je 1951–56 delal kot urednik časopisa Zagrebački tjednik ter bil 1952–56 urednik in novinar Studentskog lista. Po diplomi 1956 se je zaposlil kot gimnazijski profesor v Zagrebu, bil 1957–63 dramaturg in scenarist pri Jadran filmu ter 1963–68 samostojni kulturni delavec. 1968 je skupaj z Mirkom Andrićem in Danom Šijanom ustanovil založniško podjetje August Cesarec, v katerem je bil do 1971 zaposlen kot urednik in lektor. Od 1971 do upokojitve 1975 je bil ponovno samostojni kulturni delavec.

Literarno se je začel udejstvovati s pisanjem kratke proze in pesmi že pred drugo svetovno vojno. 1939–40 je v Jutarnjem listu objavil več pesmi in črtic. Med vojno je bil dopisnik mladinskega glasila Omladinski borac, v katerem je poleg reportaž in člankov objavljal tudi literarna besedila. Po vojni je od literarnih zvrsti objavljal predvsem prozna dela, zlasti intenzivno po upokojitvi, ko so izšli njegovi najpomembnejši romani, mdr. Spaljene duše, Posrtanje po mraku, Dugosleska kronika 1941 in Labuđi spev Filipa Molnara. V letih, ko je delal pri filmu, je sodeloval pri pisanju filmskih scenarijev, mdr. Spopad na paralelah (Sudar na paralelama), Nenavadne dogodivščine vajenca Hlapiča (Čudnovate zgode šegrta Hlapića), Pustolovec pred vrati (Pustolov pred vratima). Kot samostojni kulturni delavec in pozneje urednik založbe se je začel intenzivneje posvečati poročanju ter kritiškemu spremljanju slovenske poezije in proze ter tudi prevajanju iz slovenščine. Od 1965 do smrti je v hrvaških periodičnih publikacijah – najpogosteje v časopisih in revijah Telegram, Vjestnik, Forum, 15 dana, Tokovi in Oko – objavil vrsto poročil, ocen in tudi študij o delih skoraj vseh vidnih sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev. Izbor člankov, napisanih v lepem, tekočem jeziku in s poudarjanjem kvalitet vsakega avtorja, je izšel 1998 v knjigi S one strane Sutle i Kupe : članci o suvremenim slovenskim piscima. Posebno mesto med prispevki o slovenski literaturi ima obsežna študija o Janku Kersniku, objavljena v predgovoru k prevodu njegovega romana Jara gospoda (Skorojevići).

Vzporedno so v periodiki izhajali njegovi prevodi slovenske poezije in proze. Običajno so to objave posameznih pesmi, kratke proze in proznih odlomkov. Po kakovosti in številu izstopajo prevodi pesmi Kajetana Koviča in Edvarda Kocbeka. Največjo zaslugo za prepoznavnost slovenske literature na Hrvaškem si je Brajdić pridobil s skrbnim, umetniško polnovrednim prevajanjem proze slovenskih avtorjev, od slikanic ter otroških in mladinskih del do obsežnih romanov. V samostojnih knjigah je v njegovem prevodu izšlo več kot trideset del. Nekatera so izšla tudi po večkrat, mladinski roman Antona Ingoliča Gimnazijka kar sedemkrat. Ingolič je tudi avtor, ki ga je Brajdić največ prevajal. Drugi slovenski prozaisti, katerih dela je prevedel in so izšla v samostojnih publikacijah, so še Ivan Potrč, Ignac Koprivec, Kajetan Kovič, Mira Mihelič, Pavle Zidar, Edvard Kocbek, Miriam Steiner, Jože Javoršek, Milan Apih in Vitomil Zupan. Prevedel je tudi več publicističnih in strokovnih del, mdr. Franca Šetinca, Antona Rupnika in Janka Kosa. Nekatera pomembna prevedena dela so ostala v rokopisu.

Pri prevajanju je skrbno pazil, da ob prevajanju pomena in sporočila izvirnega besedila ni spregledal specifičnih elementov slovenskega kulturnega okolja, vgrajenih v izvirnik. S sredstvi hrvaškega jezika jih je skušal prenesti v prevod. Ker je velik del svojega kritiškega in prevajalskega dela posvetil slovenskim sodobnim avtorjem in njihovim najnovejšim delom, je imel velike zasluge za sprotno seznanjanje hrvaških bralcev s slovensko literaturo.

Za prevajalsko delo je prejel več slovenskih priznanj, med katerimi sta najpomembnejši Župančičeva listina (1984, ob šestdesetletnici) in izvolitev med dopisne člane SAZU (1989), ki je bila utemeljena tudi z njegovo posredniško vlogo med kulturama sosednjih narodov.